Watersports na Ljubljanici

Ljubljana za časa župana Jankovića izgleda, kot da bi jo hoteli obrniti na glavo, da bi rasla nekam v zemljo. Kamor pogledaš nekaj rijejo, kopljejo, zasipavajo. Gradbišča so vzniknila povsod. V Trnovem, na Viču, zraven glavne mestne tržnice. Čeprav že precej dolgo hodim po Ljubljani, ampak še nikdar nisem videl, da bi se toliko delovišč odprlo hkrati. Morda je bilo tako nazadnje za časa Italijanske okupacije, ko so okupatorji gradili nadzorne točke oziroma checkpointe ter mrzlično napeljevali bodečo žico okrog Ljubljane.

Ja pa ob vsej tej pasji vročini, bagerjih in rovokopačih lepo, da kdo v Ljubljani misli še na kaj drugega, kot na razkopavanje. Tako so se danes šli na Ljubljanici neke watersports igre, ki so privabile marsikateri pogled mimoidočih. Ljudje in naključni turisti (kar ni isto), so se za trenutek ustavili in opazovali, kaj ti možje v pajkicah in neprebojnih jopičih v vodi sploh počnejo.

Otroci med igro

Dream Team neprebojnih jopičev

Sam sem imel na glavi slušalke, tako da nisem poslušal napovedovalke, ki je komentirala dogajanje na vodi. Edino kar sem ujel je bilo to, da bo ob 21:30 veliki koncert po vzoru U2 na 360 stopinjske odru, ki pa izgleda malo drugače kot robotski pajek Irskih dedkov. Precej bolj žabarsko.

žabarski 360 stopinjski oder

Sem pa spet opazil Željkića iz Radia Express, ki se je smukal okrog ladjice s štarterji tekme v kanujih. Sam ta model mora biti v tisti oranžni sponzorski majici pa res pri čisto vsaki pasji procesiji zraven!? Saj ne da me to moti, ampak kakšno neumno prireditev pa človek v svojem življenju lahko tudi izpusti, mar ne?

In med drugim sem opazil tudi znanega plesalca Andreja Škufco, torej polovico bivšega plesnega para Škufca – Ventorini, kako prenaša neke pakete (morda s pizzami) v lokal Makalonca ob Ljubljanici. Ne morem verjet, kako lahko človek pri nas praktično čez noč tako nizko pade! Od svetovno znanega plesalca, do fizikalca. Ko zagledam takšen prizor, se spomnim na Primoža Kozmusa in njegovo idejo o pokojninah za zaslužne športnike. Morda pa le ni tako zelo slaba, kot smo jo sprva spljuvali?

Če Nova morda potrebuje kakšnega svežega družabnega kronista, me lahko samo v tej omejeni, enkratni ponudbi, za dokaj majhne denarje tudi kupi. Sem zanesljiv, urejen, depiliran in natančen, brez moralnih zadržkov do žensk močnejše postave. Pridem lahko tudi na dom (skozi kanalizacijski jašek).

Či gong feng ši

Za tiste, ki hodite v teh poletnih mesecih v bolj obljudene kraje na počitnice, kjer se družijo med sabo ljudje iz celega sveta, je eden izmed možnih načinov zabave tudi ta, da se družba za mizo med seboj čim bolj resno pogovarja “kitajsko”.

V bistvu se za ta trik sploh ni treba naučiti kitajščine, dovolj je znanje nekaj besed, predvsem pa pravilni naglas z zelo poudarjenimi šiščniki in šumniki ter govorjenje skozi nos. Recimo pogovor gre lahko nekako takole:

“Šen žu čn han š…?”
“Žn šn šu hong!”
“Čong žong ši. Šun su ho?”
“Hai!”

Tole sicer zahteva malo treninga na samem, predvsem pa se mora skupinica, ki v javnosti izvaja to ekshibicijo, naučiti zadrževati smeh, kar je še najtežje. Priporočljivo pa je, da imajo med izvajanjem tega trika vsi sodelujoči črna očala ter čimbolj resen izraz na obrazu, pogovor pa mora biti skoraj blag prepir, ker Kitajci delujejo zelo nestrpno tudi med običajnim govorjenjem.

Pravilno izveden trik zanesljivo pritegne pozornost, jaz pa uporabljam kitajščino takrat, ko nečakinja nič ne uboga in potem ji poizkušam tako razložiti, da se počutim, kot bi govoril kitajsko.

Ona se pa samo smeje.

Poučna zgodba

Pride ženska domov in najde svojega tipa, kako potiska v njuni spalnici njej nepoznano žensko. Jasno, zažene takoj vik in krik, tip pa mirno spleza dol, jo pogleda globoko v oče in ji reče:

“Draga, ni tako, kot je videti. Komu ti verjameš bolj? Meni ali svojim očem?”

Potem odpre denarnico, ji stisne v roko nekaj drobiža (tisočakov), da si je šla lahko spet kupit par novih oblek priznanih blagovnih znamk. Gucci, Dolche & Banana, Valvoline… Problem rešen.

Napisano po resničnih dogodkih.

Dan borovničk

V naših deželici so zelo popularne pijanke, ki jih organizirajo praktično v vsakem malo večjem kraju vsaj enkrat na leto in so vse narejene po enakem kopitu. Malo kulturnega programa, nekaj malega športa, fotosešn župana, par stojnic z “domačo obrtjo” in potem zvečer bistvo vsega, pijača v potokih ob spremljavi narodnozabavnih ansamblov.

Vrhnika ima Jazonovo noč, Zbilje ima tudi svojo noč, Laško pivo in cvetje, Tolmin Metalcamp, Ljubljana Parado ponosa, Borovnica pa Dan borovnic. Ker je kraju ime Borovnica, enako kot roži z užitnimi sadeži (lahko bi bila tudi Vice, saj leži pred Peklom).

Letošnji Dan borovnic je bil to soboto, ko sem se jaz ravno vrnil iz morja in najprej šokiran opazil, da je zaprta in zastražena z gasilci kar glavna cesta, ki teče mimo županovega urada in šole. To, da tam stoječi gasilci slučajno ne bi imeli akreditacije za varovanje s strani MNZ, tako kot na Janševi poroki, si nisem upal niti pomisliti. Bili so pa premočeni do kože kot cucki, saj je zjutraj tudi na tem koncu divjala nevihta z močnim nalivom. Ukaz od nadrejenih pa je očitno bil “nema povlačenja” na rezervne položaje.

Letos je kot kaže župan Borovnice zadevo zastavil bistveno bolj ambiciozno, saj je bila zabava prejšnja leta  strogo omejena na šolsko igrišče (jaz temu rečem kontaminacijsko območje). Tokrat pa je bil mali oder (verjetno za Rock partyzane, ker Lojze Slak  nima na takšnem odru kaj počet) postavljen ob cesti, sredi ceste pa je  stal velik vojaški šotor z klopcami in mizami, kjer se ga je na veliko predvsem pilo, nekaj malega pa tudi pojedlo.

Da se ga je veliko pilo pa slučajno vem po tem, ker smo šli ravno jest v gostilno čez cesto in vsi natakarji in natakarice so bili zašvicani ful, kot Velenjski požigalec, ko so ga hoteli oropati (uradna razlaga dogodka sicer je, da je šlo za državljansko aretacijo). S tem, da so si za ta dan nadeli še posebno grde roza majice, ki so bile upam res samo dnevni preblisk, ker sicer me tam več ne vidijo (ne prenesem natakaric v roza majicah iz cenenega blaga, ki se skrči že pri pranju na 40 stopinjah in 700 obratih).

Koliko se zares proda borovnic, v šnopc vloženih borovničk in ostalih brusnic na tej mega žurki, nimam podatka, ne verjamem pa, da gre številka v tone, ker večina obiskovalcev vendarle pride na žur zvečer, ko se po Borovniški kotlini iz ozvočenja razlegajo domače pesmi in napevi ter teče pivo v potokih.

Da je bilo letos precej hudo sem opazil potem naslednji dan, ko je bilo tam okrog vse grdo pokozlano in je kar precej zaudarjalo, česa sicer pri nas nisem navajen, ker domačini bruhajo samo na za to predvidenih mestih.  Ampak bodo že gasilci sprali, če drugače ne bo šlo, bo to stanje saniral naslednji močnejši naliv.

Sam se sicer takih žurov ne udeležujem, ker bi se hitro začel dolgočasiti, kadar se dolgočasim, pa počnem potem neumnosti, ali pa spijem preveč alkohola, kar ni dobro ne za skrbno negovano postavo, še manj za kožo. Letos pa sem bil za povrh še utrujen od naporne vožnje v kolonah iz morja (mimogrede, na cesti od Bakra do Reke se je zaradi hudega naliva odlomila ogromna skala in se iz vrha hriba malo pred nami odkotalila navzdol ter torpedirala od strani nekega Hrvata) in sem šel popoldan po kosilu raje kar spat.

Potem pa se enkrat okrog pete ure zbudim, žejen na smrt, v hladilniku pa niti pločevinke piva, samo stara vodka, ki ni ravno primerna za gašenje akutne žeje, ki lahko vsak hip preraste v delirij.

Nič, grem jaz lepo po ključe od avta in se odpeljem dva ovinka do bencinske pumpe po pivo, si rečem. Ampak ravno ko prvič zavijem se tik pred mano treščita na križišču z prednostno cesto dva avtomobila. Čelno. Ena udeleženka je bila po videzu sodeč domačinka in je bila pravilno na prednostni cesti, drugega šoferja pa nisem poznal, verjetno pa je šlo za žurerja na Dnevu borovnic, ki je borovničko spregledal, oziroma je verjetno vozil na pamet, po občutku in se mu je zdelo, da cesta, ki njemu izgleda kot prednostna, pač mora biti tudi zares prednostna. Pa ni bila in sta se z borovničko malo bolj na grobo pobožala z plehom, je bilo pa na obeh avtomobilih kar precej škode in razbitega stekla, ki ga do danes še nihče ni počistil s ceste.

Tako, zdaj vem za drugič, da ko je Dan borovnic, vse kar je vrednega skriješ, avto pa pustiš v garaži (samo par metrov je manjkalo in lucky boy bi namesto borovničke zadel skoraj najbolj znanega Borovniškega doktorja). Še sreča, da je ta fešta samo enkrat na leto in gredo že naslednji teden žurerji nekam drugam.

Do naslednjega leta imamo tako v kotlini pod podrtim želežniškim mostom spet blažen mir. Hura!

CRO Borat

Za vse tiste, ki se še boste odpravili dopustovat na Hrvaško in vam ni žal zapraviti okrog 200 kun, imam nasvet, kako se da prijetno zabavati tudi z malo denarja (piva nisem vračunal v ceno, ker gre za dodatni strošek).

Najprej je potrebno najti neko trgovinico, kjer prodajajo kockaste rdeče-bele kupaće gaćice (po naše kopalke) v barvi in motivu Hrvaške zastave. Najlažje se jih da dobiti v kakšnem Cro Shopu, verjetno pa tudi še kje drugje. Kvalitetne kopalke iz likre so sicer kar drage, sploh če ceno pretvoriš v litre piva, ampak za dobro zabavo je včasih potrebno tudi razbiti šparovček.

Cro shop

Ko imamo enkrat ogledane kockaste kopalke primerne velikosti, opravimo čim hitreje nakup, pri čemur jaz ne bi kaj dosti odpiral ust, ker te oni zelo hitro prokužijo, da nisi njihov in prodajalci v takšnih trgovinah znajo biti tudi zoprni (poleg tega, da slabo izgledajo). Ponavadi imajo nekoliko bolj izrazito razvita domovinska čustva, kar avtomatično pomeni, da na Slovence, ki kupujejo kockaste kopalke in jim po njihovem laičnem mnenju ne dajo Savudrijske vale, ne gledajo preveč lepo. Zato je pametno biti ves čas nakupa lepo tiho, če slučajno prodajalec še kaj vpraša, pa samo pokimaš. Mhm.

No, ne nujno.

Če vpraša “Oćete možda još kockasti tišrt ili možda kravatu?” odgovorimo jasno in odločno z a..a (plus odkimanje z glavo).

Ko imaš enkrat v žepu kockaste kopalke, je pot do dobre zabave široko odprta.

Sedaj jih je potrebno samo še obleči in potem greš lepo samozavestno z njimi na plažo ter se po možnosti čim bolj glupo obnašaš. Recimo povlečeš si jih navzgor tako, da ti jih potegne v rit in je videti, kot bi nosil tangice. Vrtaš po nosu. V pozi jogija grizljaš nohte na nogi. Puliš kocine iz nosu… Tu se splača domišljiji pustiti čim bolj prosto pot in marsikdo bo ugotovil, da ima v sebi še vedno enega velikega otroka, ki mu ne pusti zaživeti.

Neprecenljivo ob tem pa je, ko te kockasti sosed na sosednji kopalki vpraša “Odakle si?“, ti pa narediš čim bolj butast izraz na obrazu, malo poškiliš in mu odvrneš “Iz Slovenije!“.  “Aaaaa?” He, he, he.

Za vse tiste, ki kadar gre za zabavo ne želite biti nikakor prikrajšani, je najbolje, da si  poleg kockastih rdeče belih kopalk umislite še kakšno čelado za na plažo v podobnem rdeče-belem slogu, pod pretvezo, da te vruće sonce ne opali preveč po glavi (v bistvu pa vemo – želimo izgledati čim bolj butasto):

Čelada za na plažo

To je pa po moje zmagovita kombinacija in se lahko od srca nasmeješ še sam sebi. Da ne govorim o tem, da bi se vsi kar naenkrat radi slikali ob tebi, otroci te imajo za Super Supermana,  ki je za razliko od predhodnika tudi videti ultra šponsko, njihove mame pa si želijo, da bi jim očka pustil, da lahko vsaj enkrat spijo s tabo, ker mislijo, da si Borat oziroma Bruno oziroma Ali G in da snemaš nov film.

Ampak to še ni vse, kot bi rekli v TOP SHOPU.

Da res dokončno zapreš usta raznim kvazi strokovnjakom za življenjski slog (life style po naše), najdeš nekje čim bližje morju kakšen zares otmeni hotel, ki ima spredaj lepo negovano trato in posajene rožice. Idealno je hotel z *****, če pa tega ni v bližini, je za silo dober tudi hotel s samo ****.

Potem pa prideš oblečen v kockaste kopalke z očali in čelado na glavi lepo na travico (obvezna je hoja v stilu manekenk, noge v ravni liniji, miganje z boki, glupi nasmeški), se pretegneš, počohaš po guzici, spiješ hladni pirček, razgrneš brisačo, zabiješ v tla kol in razprostreš suncobran (marela za odbranu protiv sonca po naše).

Plaža na travi (v ozadju Zvonimir)

Kot piko na i tej scenografiji pa še na prenosnem roštilju spečeš mimogrede kakšnega brancina, pomežikneš vsaki dobri ribici, ki gre mimo in pri tem prepevaš mi imamo se fajn, če vam prav je al’ ne, nam važno je le, da imamo se fajn.

Vratio nam se dr. Onyx

Kot je moj zvesti skriti oboževalec opazil, sem izginil za teden dni.

Sprva je bilo sicer mišljeno, da bi šli za teden dni v Grčijo, vendar sem bil sam odločno proti temu. Sestra mi je dodelila vlogo varuške moji dragi nečakinji z polovičnim delovnim časom in ker jo precej dobro poznam, se mi je zdela mnogo boljša odločitev, da gremo nekam bližje, kamor lahko pridemo v nekaj urah z lastnim avtom in  lahko v primeru neustavljivega teženja ali bolezni enostavno spokamo kovčke in se v nekaj urah enako, kot smo prišli, odpravimo nazaj domov.

In tako sem bil zadnjih teden dni ujetnik otoka Krk, namesto da bi v kakšni Maliji na Kreti  užival ob pogledu na kot kuhane rakovice rdeče Angležinje, ki v beli majici Manchester Uniteda, popackani z kečapom, zvečer kažejo gole riti, ker so happy hours vzele preveč zares. Letos pa bodo kot kaže tudi na Grških otokih popularne še “Swine influenza parties“, vprašanje pa je, kako tam izgledajo happy hours? H1N1 free 4 all?

Če je kdo pričakoval kakšno ekskluzivno “on line” poročanje iz počitnic, se mu opravičujem, ampak za kaj takega ni bilo ne tehničnih pogojev, kakor tudi ne časa (to se prebere kot volje).

No Watersports (nema pišanja u vodu)!

Pri tehničnih pogojih se je zadeva zaustavili pri res banalni stvari. Namreč v hotelu dobiš skupaj s sobo tudi debel zveščič Nove zaveze (Novi zavjet) v treh jezikih, ne dobiš pa brezplačnega interneta ali vsaj wi-fi signala, ki je sicer dobavljiv samo na nekaj kvadratnih metrih okrog recepcije, pa še za to hočejo neverjetnih 25 kun. Toliko pa za nekaj, kar bi moralo biti zastonj, že iz principa ne dam (oni nama ručne bombe, a mi njima pare paradoks).

Tole z hočeš-nočeš Novo zavezo mi sploh ni všeč, ne glede na to, da je Hrvaška ena najbolj krščanskih držav na svetu. Sam RKC čedalje bolj razumem kot naravnost genialno razpredeni mrežni marketing in bi bila lahko RKC v tem oziru lahko vzor marsikateremu prodajalcu šamponov in teflonskih ponev po sistemu door to door.

Iz tega vidika je zame testament v vsaki hotelski sobi samo perfiden “product placment”, pri čemer bi bilo meni bistveno bolj všeč, če bi v sobi dobil namesto zav(j)eta eno čisto navadno Hello Kitty roza torbico kot aperitiv (ako več mora nešto da bude).

Glede časa za bloganje je bilo pa tako, da sem moral čez dan piti veliko piva, ker me je nečakinja neprestano spravljala ob živce (tudi sedaj, ko tole pišem, se še vedno ves tresem), zadnje dva dni pa sem bil že na vodki, ker terapija z pivom ni več delovala oziroma je organizem razvil imunski sistem. Zvečer pa sem poizkušal svoje lepo, prijetno zagorelo telo, ki od daleč po moje čisto malo spominja na Dioniza, prodati kakšni (v ljubezni) razočarani, ostareli Čehinji ali Poljakinji, vendar brez uspeha (saj ne).

Morski pas? No! Just fucking dolphines.

Kaj pa recesija? Je bila zato vsaj plaža napol prazna, cene pa polovične?

Recesija u Baški (ostrvo Krk)

Ja, dream on! Na plaži telešček zraven teleščka, tako da je bila pot do vode eno samo opravičevanje (excuse me… pardon… scusi… dzień dobry… entschuldigung… извините… fuck you too). Samo modeli, ne da bi pustili vsaj ozko pot do vode. Ne! Jaz imam brisačo 10 x 10 metrov tik ob vodi, zraven sem postavil mali šotorčić za otroka in rezerviral prostor še za četico znancev, ostali se pa jebite.

Kar se tiče pa cen, pove slika več kot tisoč besed. Jako skupo, Isuse moj! Pa šta oni misle, da ja štampam kuniće? Bože sačuvaj moj novčanik, kakva skupoća.

Jelovnik (kolko košta, da se nešto pojede)

Edini znak, da morda recesija vendarle prihaja tudi na naš lipi Jadran, so strmoglavljene cene kroksića i rakije, ampak dokler ne bo to trend širših razsežnosti, se jaz ne bi veselil prehitro.

Kroksići (vidi tata, šta je to recesija uradila ovim glupim cipelama)

Povoljno rakija (metamorfoze jako skupe)

Tako. Toliko na kratko, naslednjič pa to, kar vsi nestrpno čakate (sise i guzice).

Trenutek resnice

Doma ne lovim TV3, tako da nisem vedel (nisem imel niti zamar), kakšna je to sploh oddaja Trenutek resnice. Potem sem pa šel včeraj prebirati Jonasov zapis in klobaso komentarjev, ki se je ustavila na številki precej čez 200, kar je samo po sebi impresivni rezultat, vreden blogerskega kipca. Če pa bi kdo izbral najboljše komentarje in jih objavil v knjigi, osmeši takšno filozofsko zbrano delo samega Platona.

Ker nisem našel nekega pametnega posnetka naše verzije te franšize, ki po samem konceptu mene nekoliko spominja na slumdog verzijo igre Lepo je biti milijonar, sem potem gledal posnetke iz Hrvaške in Srbske verzije te oddaje na youtubu (keyword: Trenutak istine – mastrubacija).

OMG! WTF? LOL! Ob nekaterih vprašanjih mi je edino prišel na misel legendarni citat Mladena Deliča iz tekme med Jugoslavijo in Bolgarijo (youtube posnetek za omladince, ki so bili takrat še v plenicah):

” Ljudi, pa je li ovo moguće?… ludnica… šta je ovo?”

Če se prijavite v to oddajo in ste dovolj velik debil, da vas producenti posadijo na vroči stol, potem lahko pričakujete tudi katero od spodnjih vprašanj, pri čemer pride glavni štos na koncu, ko so v igri veliki dinarji oziroma kune.

vir: ACME (lie detector)

Na koncu namreč nek elektronski gadget – poligraf, za katerega se ve, da tehnično nikakor ne more biti relevantno merilo za resnico ali laž (lahko je le pripomoček), čudežno ugotovi, da niste pravilno odgovorili  na trivialno vprašanje “Da li mislite, da je vaš život potpuni promašaj”, pa čeprav ste eno vprašanje nazaj brez kančka sramu prostodušno priznali, da ste se … kako da kažem …

JESTE LI SE IKADA ORALNO SAMOZADOVOLJILI?
Da.
Vaš odgovor je … ISTINIT!

JESTE LI IKADA STAVILI BEJZBOLSKU PALICU U GUZICU?
Jesam.
Vaš odgovor je … ISTINIT!

JESTE LI IKADA MASTURBIRALI NA RADNOM MESTU?
Pa naravno.
Vaš odgovor je … ISTINIT!

JESTE LI IKADA SNIMILI GAY PORNJAK?
Jesam. Čak sam i igrao u njemu.
Vaš odgovor je … ISTINIT!

JESTE LI SE IKADA ŠEVILI SA SESTROM VAŠEG BRATA?
Jesam.
Vaš odgovor je … ISTINIT!

JESTE LI IKADA MIRISALI PRLJAVO DONJE RUBLJE SVOJE DJEVOJKE?
Da.
Vaš odgovor je … ISTINIT!

BISTE LI KARALI VODITELJICU OVE EMISIJE IZPRED TV KAMERA?
O, pa da. Karao bih ja nju i od pozadi.
Vaš odgovor je … ISTINIT!

JESTE LI IKADA JELI GOVNA?
Pa da.
Vaš odgovor je … ISTINIT!

JESTE LI IKADA MAŠTALI, DA VODITE LJUBAV SA ŽIVOTINJOM?
Jesam. Više puta sam vodio ljubav.
Vaš odgovor je … ISTINIT!

JEL VI MISLITE, DA JE VAŠ ŽIVOT POTPUNI PROMAŠAJ?
Da.
Vaš odgovor … NIJE ISTINIT!
(Do potpunog promašaja ima još puno tog da uradite u svome bednom životu)

” Ljudi, pa je li ovo moguće?… ludnica… šta je ovo?”

Najboljši zadetki

Karmen je prosila par najbolj propulzivnih in hitro rastočih blogerjev da bi opisali, kdaj so bili v življenju najbolj zadeti.

Tu bi lahko omenil maturantski izlet na Braču, kjer sem bil ves čas tako pijan, da sploh nisem vedel, da smo v bistvu na morju ali pa morda vojaka Šimeta, ki je spal pod mano (dvonadstropna postelja, da ne bi kdo napačno razmišljal) in se ga je ves čas zadeval z neko čudno mešanico Dalmatinske trave (Joint, Cannabis and partners inc.), sam pa sem lahko užival kot pasivni kadilec (dosti solidna zadeva in povsem razumem ljudi, ki se zavzemajo za legalizacijo marihuane za “medicinske potrebe”).

Ampak ker slika pove več kot tisoč besed, bodi dovolj tale primerek dobrega zadetka (ni dr. Onyx):

Če se kdo slučajno v video posnetku prepozna, je to zgolj naključno.

Kar se pa tiče nastavka verižne igre, pa žal res nimam idej, ker blogosceno zadnje čase bolj slabo poznam, še manj poznam pa primerke, ki bi se ga lahko kvalitetno zadevali (enega imam sicer na sumu, ampak nisem čisto prepričan, da ni zadet že po naravi).

Naj pa ekskluzivno omenim, da letos ne bom podeljeval Blogeca popularnosti, ampak pripravljam prvič Blogerske maline oziroma nekaj v smislu blogerskih “rotten tomatoes”.

O nominirancih pa kdaj drugič (dobrodošla tudi kakšna ideja, samo prosim ne vsi Hada in Ireno Sireno, ker sta onadva že med letošnjimi nominiranci, ob boku prenovljene Blogorole, ki je pa že zaradni nemogoče črno-modre  barvne kombinacije absolutni favorit).

Vojna z daljinci

V času novoletnih praznikov sem poštudiral eno novo staro družabno igro in prišel na idejo za eno skrito kamero. Najprej pa o družabni igri.

Igra je nekoliko prirejena in posodobljena različica znane igre s kartami.

Vsak igralec prinese od doma vse daljinske upravljavce (nekateri tem napravam rečejo ŠEF), ki jih ima pri hiši. Daljinski za televizijo, kabelsko TV, HD dekoder, radio, klimatsko napravo, mikrovalovno pečico, računalniške zvočnike, vlažilec zraka, skratka vse, kar je namenjeno upravljanju na daljavo.

vir: urbangiraffe.com

Igralci se posedejo za mizo in pred sabo zložijo v poljubnem vrstnem redu daljince tako, da ostali tega ne vidijo, kar je bistveno, da se prepreči goljufanje.

Potem se igra lahko prične.

Vsak igralec položi na mizo prvi daljinec po vrsti in največji daljinski upravljavec pobere vse ostale. V primeru, da dva igralca položita enaka daljinska upravljavca, kar se lahko kaj hitro zgodi, se igra potem vojna. Najprej se dva daljinca, naslednja po vrsti, položi na vrh in potem še tretjega. Celotno zbirko daljincev zloženih v stolpič pobere tisti igralec, katerega tretji po vrsti je najdaljši.  Precej preprosto in zabavno, kajneda?

Vlogo jokerja prevzame v tej igri univerzalni programabilni daljinski upravljavec, ki ko pade, takoj pobere vse ostale daljince.

Tole je sicer precej preprosta in neskončno zabavna družabna igra, ki pa se lahko vleče zelo dolgo, zato se po potrebi igro tudi časovno omeji, recimo na eno uro in se potem po določenem času prešteje daljince in določi zmagovalca.

V hardcore varianti se seveda ne igra te igre kar tako v tri dni, ampak na koncu vsak igralec pobere vse tiste naprave, do katerih daljincev se je dokopal.

Tako sem jaz med prazniki prišel do nove plazme in močnejše klimatske naprave, za malo pa mi je zmanjkalo da bi prišel še do novega glasbenega stolpa. Saj ne (za prirejanje iger na srečo moraš imeti koncesijo, čeprav za tole igro z daljinci ne vem, ker jo verjetno Ministrstvo za kulturo še nima v razvidu iger na srečo).

Naslednjič pa o ideji za skrito kamero.

Spomenik neznanemu brokerju

Predlagam, da pred Ljublansko borzo vrednostnih papirjev, ki gre baje v Dunajske roke, postavimo spomenik neznanemu brokerju, po zgledu plastike na sliki.

Neznanemu jasno tu pomeni vsem brokerjem, ki bodo v času finančne krize izgubili nekaj let življenja zaradi stresa, povišanega pritiska in aritmije. V umetniškem delu (jaz mu ljubkovalno rečem Butnglavci) pa se lahko najdejo med drugim tudi tranzicijski tajkuni, kupci delnic banke NKBM na javni dražbi in vsi tisti, ki bodo finančno izkrvaveli v eni najhujših kriz med leti 2008  - (končni datum bo dodan naknadno, ko bomo vedeli okvirne časovne okvirje).

Slava jim. Naj njihova žrtev ne bo zaman.

Left 4 Dead (Shoot 2 Live)

Imamo radi zombije? Jaaaa. Kako zelo imamo radi zombije? Zeloooo. Pozna kdo slučajno čudaka, ki ne bi imel rad zombijev? Neeee. Se zombijev bojimo? Oh jeah baby, pa še kako. BRING THEM ON! Let my shotgun cure the infection and their misery – ONE BULLET AT A TIME.

Zakaj smo nekateri ljudje (me included) tako fascinirani nad temi oživljenimi mrtveci ne vem, morda pa jih dojemamo kot nekakšno vstajenja od mrtvih z napako, ob katerem nas spreleti srh. Vstajenje v  nekaj, kar je še slabše od smrti in je potrebno takoj, ko se anomalija pojavi, ostro ukrepati.

Posamezniki, kot je recimo filmski režiser George Romero, so zombijem posvetili skoraj celoten življenjski opus, spomnimo se samo horror uspešnice Noč živih mrtvecev iz leta 1968, ki je nekakšna  kultna predloga celi seriji podobnih filmov. Na eni strani horde napol živih in napol razpadajočih trupel z iztegnjenimi rokami in steklenim pogledom mrtveca, ki hrepeni po živem mesu, na drugi strani peščica še živih, ki se obupno borijo, da v tem stanju čim dlje tudi ostanejo, čeprav so možnosti nične.

In kaj je lahko še lepša novica v tem ponorelem, finančno zlomljenem svetu, kot to, da Valve, kultni založniki računalniških iger kot so Half Life ali Team Fortress, pripravljajo igro z zombiji v glavni vlogi?

Danes mi je končno uspelo iz Steamovega strežnika, ki je deloval tako počasi, kot bi bil res na paro, z povprečnimi 40 KB/s prenesti več kot 2GB veliko demo različico med ljubitelji zombijev težko pričakovane igre Left 4 Dead. In bil sem tako neučakan, da sem si že navsezgodaj zjutraj, še pred jutranjo kavo, za petelinji zajtrk privoščil krajši debitantski masaker, pri čemer so  tile računalniški zombiji,  za razliko od Romerovih filmskih, hudičevo bolj hitri in okretni.

Kaj naj rečem? Zmerno do pretežno navdušen, a previdno skeptičen.

Zadeva je vsaj v demo različici (prva dva dela No Mercy stopnje) na prvi pogled podobna Maxu Paynu. In ne samo stilistično, ampak tudi po uporabljenih lokacijah, kot so apartmaji in podzemna železnica. Me pa nekoliko spominja tudi na Freedom Fighterse z zombiji v glavni stranski vlogi.

V bistvu gre za preživetveni sodelovalni “multiplayer” (multipreyer) za štiri žive igralce, ki se skupaj borijo proti hordam računalniško vodenih zombijev ali njihovim še bolj nevarnim mutiranim verzijam (šefi), ki so včasih prave “witches”. Je pa poleg tega možen tudi “singleplayer” (samozadovoljevanje), le da v tem primeru ostale tri like iz ekipe prav tako vodi računalnik, kar pomeni, da moraš večino težkega dela v bistvu narediti kar sam, ker ti pustijo pobudo. Plus še Versus način (4:4), kjer se štirje človečki (Survivors) borijo proti štirim okuženimi (mutiranimi) zombističnim šefom, ki jih odigrajo tudi igralci iz mesa in krvi.

Ko se prijaviš v mrežno igro najprej čakaš v čakalnici, da si ti pridružijo še ostali trije soigralci, ki so lahko ali prijatelji, ali pa naključni igralci iz interneta. Vsak si medtem izbere enega izmed štirih računalniških likov, ki pa se kot kaže razlikujejo samo na  pogled. Tisti, ki je prvi štartal novo igro, pa lahko določi še težavnostno stopnjo. Privzeta Normal je na PCju nekoliko prelahek sprehod, ki ne nudi resnega izziva, zato je prava zadeva advanced ali še bolje expert, kjer brez sodelovanja vseh štirih ne prideš daleč.

V demo različici deluje izbiranje igre skoraj škandalozno zanič, saj včasih traja večnost, da najde prosto čakalnico, včasih prideš v čakalnico, pa te nekdo zbrca ven (kicked), enkrat se igra ne zažene, skratka, če bo to delovalo tako tudi v končni verzije, vse skupaj ni vredno niti da pes povoha, ker je izguba časa in živcev.

Škoda tudi, da čakalnice grafično niso naredili res kot prave čakalnice, kjer sediš s soigralci na klopci in strmiš v reklame ob prijetni glasbi v ozadju ter čakaš, da se končno pojavi še četrti igralec in da igra lahko štarta (lahko štarta sicer tudi brez kompletne ekipe, manjkajoči igralci se lahko pridružijo kasneje). Pa drugič, Valve.

Potem ko enkrat štartaš igro, se opremiš prvo z  obveznim medkitom (prva pomoč za celjenje svojih ali  ran soigralcev), vzameš priljubljeno orožje (na začetku je to shotgun ali uzi) in odprti lov na zombije se lahko začne.

Mehanika je poznana iz ostalih FPS iger, torej z levim miškinim knofom trosiš odrešitev, kolešček pa služi za premikanje po arzenalu, ki ga nosiš s seboj (orožja, prva pomoč, painkillerji, molotov koktejli itd). Desni miškin gumb pa je tokrat namenjen odrivanju nasprotnikov (udarjanje s kopitom in to), če ti s svojim smrdljivim zadahom pridejo preblizu. Kar slej ko prej ti.

Ena izmed velikih prednosti oziroma olajševalnih okoliščin razvijanja računalniških iger z zombači v glavni vlogi je to, da nihče ne pričakuje ne vem kakšne napredne umetne inteligence (AI), ki bi preveč razmišljala in skakala samodejno v kritje ob napadu. V bistvu je ta celo nezaželena. Več kot dovolj je že kriljenje z rokami. In jasno od take igre ne gre potem pričakovati nič kaj bistveno drugega kot Shoot 2 Kill. Tega pa Left 4 Dead ponudi zares veliko že v demo verziji.

“in game” foto vir Steam

Na expert nivoju postane vse skupaj šele zares pravi izziv glede preživetja, zlasti ker postanejo nevarni posebni mutirani zombiji, ki nastopijo v različnih oblikah:

HUNTER skoči nate od daleč in nepričakovano ter te takoj pribije na tla.
SMOKER ima zelo dolg jezik, ga iztegne kot kakšen kameleon in ti ga ovije okrog vratu.
BOOMER je debeluh, ki te pobruha z neko jedko tekočino, ki ti onemogoči za nekaj časa vid, poleg tega pa še privabi nate hordo zombijev.
TANK je rušilni stroj, ki podira vse okrog sebe in te lahko z enim udarcem onesposobi.
In potem še WITCH, ki nekje v kotu pomanjkljivo oblečena srhljivo joka, če pa jo vznemiriš s streljanjem ali ji posvetiš z lučjo, te pa lahko v hipu pokonča. Res prava Bitch med šefi.

V teh primerih pride še posebej do izraza moštveni duh ekipe, saj je preživetje odvisno od tega, če te bo kdo blagovolil oživeti nazaj na noge, ali pokončati mutanta, ki te je ujel v past. Pa še to ni ponavadi enostavno, ker so tudi ostali polno zaposleni z reševanjem svoje riti. Če pa imaš smolo in naletiš na ekipo samomorilcev začetnikov, ki kot kure brez glave na slepo skačejo naokoli in po možnosti še trosijo svinec pomotoma kar vate (not so friendly fire), se pa igra hitro za vse štiri konča na tleh v mlaki krvi.

Igra dodatni izziv ponudi tudi v tem, da se zombiji pojavljajo vsakič drugače in ne gre za običajne skriptirane akcije, kjer jih večina po nekaj sprehodih zna na pamet. Baje celo v ozadju nek Director (kodno ime za kos računalniške kode) skrbi za to, da nivo težavnosti in izzive prilagaja sposobnostim ekipi. Tu je torej vsakič potrebna polna koncentracija, ker se za vsakimi vrati kopalnice lahko skriva mutiran  zombificiran debeluh – Bommer.

(don’t exaggerate with botox )

Samo lociranje ostalih soigralcev na mapi je lepo rešeno s silhuetami, ki nakazujejo smer, v kateri se  kamerad nahaja, če je seveda izven vidnega polja. Je pa včasih pri večnivojskih mapah kljub temu težko ugotoviti, kam je kakšen soigralec odtaval in ga morajo ostali reševati iz težav.

Po demo verziji sodeč bo igra vsekakor za ljubitelje tovrstne brutalne akcije zabavna, vprašanje pa je, če bo kot celota izpadla tako domišljeno, da bo nudila kaj več tudi za zahtevnejše igralce, ki še niso prešli faze računalniške zombifikacije? V to pa že malo dvomim.

Bo pa glede na videno v demo različici tale igra kar prava za občasno sprostitev nakopičene agresije. Upam pa, da bo Valve v Half Life 3 vdelal tudi kaj takega (mislim moštveno sodelovanje), ker potem pa smo verjetno dobili takojšnji hit. Potihem namreč upam, da je tole z zombiji samo eksperimentiranje, kako bo zadeva sprejeta med igralci in da to ni zadnja njihova tovrstna igra.

Povezave:
- Left 4 Dead 411

LED prikazovalnik za v avto

Tale zapis se navezuje na prejšnjega, se mi pa zdi zadeva tako pomembna, da si zasluži svojo objavo.

Namreč že precejkrat sem čisto resno študiral, da bi si kupil za na zadnje steklo v avtu takšen LCD prikazovalnik, kot ga imajo vgrajenega recimo policijske provide in kjer se izpiše STOP POLICIJA. Prikazovalnik mora imeti še konzolo, ki jo imaš na armaturi in s pomočjo katere zadevo upravljaš. Recimo sprogramiraš nekaj najbolj uporabnih izpisov, ki jih potem samo z pritiskom na gumb prikažeš na zaslonu in s tem pošlješ jasno sporočilo vozniku za tabo. Recimo:

KEEP THE FUCKING SAFE DISTANCE!
DO YOU HAVE DRIVING LICENCE, MORON?
RETARD, WATCH OUT!

ali pa kaj bolj prijaznega

NICE BOOBS, ARE THEY GENUINE?
FREE SHAGING, LIMITED ONE DAY OPTION.

in tako naprej, da ne dam domišljiji preveč duška naenkrat in me bo potem bolela glava.

Nisem pa zaenkrat našel še ničesar primernega. Še najbližje temu, kar iščem, je bila neka zadeva v Conrad electronic trgovini (podobna tej), samo je bila za moj okus odločno predraga. Sem pa na internetu med drugim našel tudi tole zabavno napravico na baterije

vir: au-my.com

Gre za okrogel prikazovalnik, ki se enostavno prisesa na zadnje steklo, potem pa imaš prek IR povezave na armaturi fensišmensi srčkano  konzolo s smeškoti, kjer lahko potem izbiraš slikovno sporočilo, ali nekaj enostavnih napisov. SORRY in THANKS sta zame povsem odveč, prav pride pa dostikrat tudi kakšen sredinec.

Bučkam bo tudi letos slabo

Noč čarovnic je še eden izmed potrošniških izumov gnilega kapitalizma, ki smo ga z veseljem pobrali tudi mi.

Ni pa ta praznik za trgovce takšna uspešnica kot božič, novo leto ali valentinovo, ker razen buč in alkohola ne vem, če gre še kaj drugega dobro v promet? Dobro, morda še hokejske maske za ljubitelje  nepozabnega Tesarjevega (Carpenterjevega) Halloween party z  Jamie Lee Curtis. Kot otrok sem ta film gledal v vaškem kinu in je usodno zaznamoval moje otroštvo – na vsak način sem želel postati Michael Myers, da bi potem strašil druge otroke.

Mladina pa jasno izkoristi praznik, kot vsak drug,  predvsem za dober žur, ki se za mnoge konča po nebrzdanem popivanju tudi takole (nasty):

vir: mailbox

Le po pameti ga pijmo, da (za halloween) buče ne izgubimo.

Erika Žnidaršič ni fatalka?

Kdor je v zgornjem naslovu v besedi fatalka T zamenjal z F naj tega lepo prosim ne bere naprej, ker ga nočem imeti na moji spletni strani in se mi v svojem prostaštvu naravnost smili.

Sem pa zadnje dneve kar malo žalosten in potrt, ker je baje neka ženska revija pripravila izbor najlepše fatalke (“femme fatale”) in je zmagala voditeljica RTV SLO Bernarda Žarn.

Proti Bernardi nimam sicer nič. Je prav simpatičen deklič z otroško prisrčnim nasmeškom, ki se ne bo verjetno nikdar zares postaral, ker takšen obrazček je vedno mlad, ne glede na leta. Samo problem te zmage pa jaz vidim v tem, da je bila v konkurenci za certifikat Slovenska fatalka 2008 tudi Erika Žnidaršič, kar bi po vsej logiki moralo pomeniti, da ostala konkurenca nima prav nobenih možnosti.  Se mi pa postavlja pri tem tudi vprašanje, ali ne bi bilo morda bolj smisleno, če se to neumnost že gredo, da Eriko potem postavijo izven konkurence, morda kot gostujočo fatalko večera ali kaj takega?

Morda bo kdo rekel, da sem obseden s to Eriko. Možno tudi, samo moja obsesija je upravičena.

vir: rtvslo

Zadnjič grem po dolgem času spet čez park Tivoli in kaj zagledam? V znanem Lattermannovem  (Jakopičevem) drevoredu s svetilkami so spet razstavljeni veliki plakati in na drugem v svojem elementu Erika, obkrožena z kamerami. Ne morem se upreti, da ne stopim do fotografije in se spet predam sanjarjenju. Z Eriko sva se šla Piramido, ona je izbrala temo, jaz pa se potem na to na dolgo in široko repliciral. Replika na repliko od replike. Na trenutke sem dobil občutek, kot da se kregam sam s seboj, tako emocionalno nabita je bila najina debata. Pogovarjala sva se kakšno uro ali dve, no, v bistvu sem govoril večinoma jaz, nakar mi je postalo mrzlo in sem moral oddajo na prostem zapustiti.

Vidite, to je zame fatalnost, ki te košček po košček uničuje, razžira, dokler se ti dokončno um čisto ne pomrači in samo še tuliš “ERIKA, REPLIKAAAAAA” na repliko (od replike).

Erika Žnidaršič ni fatalka? Ja, pa je!

Preberi še:
- Koornik, geekovski kokošnjak (by Onyx)
- Blog Erike Žnidaršič (by Erika)

S humorjem nad finančno krizo

V hudih časih se ljudje ponavadi zatekajo po pomoč tudi k humorju. Spomnim se 11. septembra 2001, ko sta se zgodila napada na dvojčka WTC. Takrat so bili elektronski poštni predali dobesedno zasuti z najrazličnejšimi šalami na to temo, čeprav bi pričakoval, da po takem dogodku ni nikomur preveč do smeha.

In v teh težkih časih za vse tiste, ki niso vedeli, kam bi z vsem viškom denarja in so ga investirali na borze, ki nezadržno drvijo navzdol, lahko brezplačno svetujem samo eno. Smejte se, ker prava kriza nastopi šele takrat, ko vam ne bo več do smeha.

How to make a million in the stock market?
Start with two!

How do you buy a small japanese bank?
Buy a large one and wait.

QUESTION: What’s the definition of a stockbroker?
ANSWER: Someone who invests your money till’ it’s all gone.

If you owe the bank $100, that’s your problem.
If you owe the bank $100 million, that’s the bank’s problem.

BROKER: The person you trust to help you make major financial decisions.
Please note the first five letters of this word spell “Broke.”

Banks will loan you money if you can prove you don’t need it.

If you would like to know the value of money,
go and try to borrow some.

Bull Market:
Is a random market movement causing an investor to mistake himself for a financial genius.

If you want a guarantee, buy a toaster!

In še tale, ki bi bila lahko mantra za vse nas, ki še čakamo na svojo priložnost, da pridemo do denarja:

Money is always there, but the pockets change.

(vir)