Chinese Democracy

Ali je 23. november 2008 dan, ko je čudežno od mrtvih vstala glasbena skupina Guns N’ Roses, ali gre za skrunitev legende?

Sam sem bil pred 15 – 20 leti navdušen oboževalec te ameriške glasbene skupine, kot verjetno še mnogi drugi iz moje generacije. Nič v glasbi mi ne pomeni toliko kot (prvotni) Guns N’ Roses in še danes velikokrat vržem v DVD predvajalnik njihov posnetek koncerta v Tokiu, ki je nastal na turneji Use your illusion.

Po tej logiki bi moral biti danes navdušen, ker je končno izšel album Chinese Democracy za katerega je veliko ljudi (tudi sam) mislilo, da je navaden urbani mit ter izmišljotina. Pa nisem, ker to enostavno niso Guns N’ Roses, kot sem jih sam poznal in nad katerimi sem se navduševal. Res je sicer pri vseh skladbah prisoten značilen hripav glas Axla Rosa, ampak Guns N’ Roses niso nikakor bili samo Axel Rose, čeprav drži tudi obratno. Brez Axla seveda ni in ne more biti Guns N’ Roses.

vir: exclaim.ca

Zame je za izvirne in edine prave Guns N’ Roses značilno, da je bila cela skupina bistveno več, kot vsak njen posameznik skupaj, pa naj se sliši še tako oguljeno. Pri albumu Chinese democracy pa ni ne Slasha, ni Duffa  in morda še koga. Meni je to približno tako, kot če bi Paul McCartney danes zbral še tri neznane “boys next door” in to še vedno imenoval The Beatles. No shit?

Kar se tiče novega albuma jaz to jemljem kot nek osebni poizkus Axla Rosa, podobno kot se Slash in še nekateri gredo Velvet revolver. Precej skladb meni tudi ne zveni kot izvirni Guns N’ Roses. Ker pa sam nisem glasbeni kritik, lahko glasbo ocenjujem samo po tem, ali mi je všeč. Za izvirne Guns N’ Roses lahko rečem, da skoraj ni njihove skladbe, ki mi ne bi bila všeč, kar nikakor ni primer za večino drugih glasbenih izvajalcev, ki običajno mašijo CD albume z komaj poslušljivim balastom, da zapolnijo prazen prostor na plošči. No, je pa tudi res, da sem za marsikatero njihovo skladbo šele kasneje izvedel, da je šlo v bistvu za (dobro) priredbo starejših uspešnic drugih izvajalcev, s čemer pa ni konec koncev nič narobe.

Na albumu Chinese democracy je tako 14 skladb, za katere je značilno, kot je že Domen ugotovil, neko mešanje žanrov, ki ima morda za namen, da bi takraten slog skupine prenesli v današnji čas, ko kraljujejo digitalni sintetizatorji zvoka in elektronske “ritm mašine”. Meni pač to enostavno ni všeč, vsaj ne v tej kombinaciji, sploh pa ne, če je to zapakirano kot Guns N’ Roses. Tako mi je od vseh skladb na albumu še najbolj poslušljiva prijetna balada This I Love, ki se bo verjetno v naslednjih dneh precej vrtela tudi po raznih glasbenih postajah in ki meni zveni kot dvojčica skladbe November rain iz njihovega zadnjega skupnega obdobja.

Meni se zdi škoda, da se Guns N’ Roses niso mogli dogovoriti, da če nimajo več namena skupaj ustvarjati glasbe, potem se pač razidejo in pustijo Guns N’ Roses na miru. Kot glasbeno legendo 90 let, ki ima še danes ogromno oboževalcev.

Poglej še:
- Mnenje drugih (metacritics)