Izbirčnež

Prvi maj kot praznik mene vedno napolni z nekakšno votlo melanholijo. V bistvu sploh ne vem, ali imam jaz pravico praznovati ta praznik, ker to bi izgledalo približno tako, kot če bi praznoval dan Upora proti okupatorju nekdo, ki se je celo zadnjo svetovno vojno boril na strani domobrancev. Me pa na ta dan vedno zamika, da bi se odpeljal do najbližjega tajkuna, ki živi v marmorni vili, obdani z visoko ograjo in ima v dnevni sobi original Groharjevega poljedelca, kupljen z gotovino jasno,  ter mu napel nekaj krepkih na račun izkoriščanja proletarcev.

Bom pa ta dan brezdelja, za katerega bi po imenu sodeč bilo sicer bolj logično, če bi vsak delavec opravil po dva šihta, namesto do doma poležava na prepereli sofi, izkoristil, da naštejem, česa vse ne maram oziroma ne jem. Namreč jaz sem se že zelo zgodaj zavedel, da imam v glavi vgrajen poseben firmware, pa tu ne mislim samo tega, da me spolno privlačijo ženske zgodnjih srednjih let, z velikimi ritmi in očali, vendar ne prevelike dioptrije, ki bi občutneje popačila oči.

Prva kategorija je sadje, kjer ne jem praktično ničesar. Da ne smem napisati samo ničesar so krive banane, ki jih sicer jem, vendar ne smejo imeti niti ene same črne pike ali tistega značilnega gnilega dela, ki povleče na kristalno rjavo. Mislim da ima podobno motnjo hranjenja (samo glede banan jasno) tudi neka teniška igralka, morda Venus Villiams.

Ostalega ne jem ničesar.

Enkrat samkrat v življenju zagrizel v jabolko, pa se mi je obrnil želodec. Kot otroku mi je mama ponujala kolo, če pojem slivo iz vrta, ampak enostavno ni šlo. Čeprav sem si kolesa želel tako kot danes recimo Playstation 3 in 42 inčni LCD ekran z možnostjo priklopa HDMI. Nikdar pa nisem poizkusil recimo češnje, hruške, kivija, manga ali breskve. Ne morem, ne gre in tako bo ostalo na veke vekov amen. Res pa je, da seveda imam zelo rad jabolčni štrudelj in celo sam olupim ter naribam jabolka, vendar v štrudlju je prvič veliko sladkorja in cimeta, ki nevtralizirata kiselkast okus, plus seveda je vse skupaj primerno termično obdelano na 200 stopinjah v pečici.

Zelenjava je spet poglavje zase.

Vse kar ima vsaj okus po kislem ali zelenem, zelo verjetno ne jem. Prvo jasno kumarice. Blajk. Smilijo se mi ženske, ki si morajo z kumarično omako ravnati zguban obraz. Blajk še enkrat. Potem surovi paradižniki z medklicem, da seveda uporabljam v kuhinji tisto krvavo rdečo gosto tvarino iz tube (mezga ali nekaj takega se kliče), samo še vedno upam, da to ni zares narejeno iz pravih paradižnikov, ampak je neka umetno snov narejena v kakšni Nemški kemični tovarni. Potem absolutno ne jem solate. Nobene. Solata je za zajce, zajca pa bi potem morda še celo pojedel, samo ima preveč žilavo meso. Ne maram tudi karfiole, cvetače, brokolija, paprike (razen mlete rdeče jasno) in podobne zelenjave, v to skupino pa štejem tudi še stročji fižol (tak fižol, ki je še zapakiran v zelen ovojček).

Jem pa seveda krompir, obožujem kot začimbo peteršilj in mu bom upam nekoč lahko postavil mali spomenik, jem tudi posušen fižol (v obliki rjavih ali belih frnikul), korenje v zelo majhnih dozah, kot začimbo, ali kakšen košček kolerabe. V kuhinji pa zelo rad uporabljam praženo čebulo ter tudi česen je v malih dozah kar v redu zadeva, potem pa…morda še kaj, samo večinoma je pa to že vse, kar raste na vrtu.

Jem seveda tudi meso, vendar zadnje čase večinoma tudi samo v malih količinah in ga uporabljam predvsem kot začimbo. Imam pa predsodke proti divjačini (seveda ne jem golobov, rac, škampov in podobne perjadi), ki je verjetno tudi zanič okusa, ne morem jesti konjev in kobil, ovac, govedine ne jem skoraj nikdar, če že kuham govejo juho, je v njej od mesa potem samo kost, ostal okus da peteršilj (obvezno čim večja korenina), korenje, koleraba in žlička vegete (ni sponzorirana beseda).

Za vegetarijance sem morda antikrist, ki bi ga najraje obredno zažgali, samo ni potrebe. Mene lahko jemljejo kot evolucijski dokaz, da če bi bog hotel, da bi bil človek rastlinojeda žival, bi rekel samo besedo, oziroma lepše rečeno, bi vsem ustrezno modificiral firmware v glavi tako, da bi se jim želodec obrnil ob okusu mesa kot meni v primeru jabolka ali slive. Pa očitno ni tako.

Naj pa povem, da sem bil neko daljše obdobje, morda kar pol leta, v bistvu vegetarjanec. Šlo je za eksperiment, ali se človek res bolje počuti, če ne je mesa in v tem obdobju sem meso večinoma zamenjal kar z gobami. Tako sem recimo jedel gobovo musako, iz gob sem naredil omako za čez makarone, namesto svinjskega dunajskega zrezka sem paniral bukove ostrigarje in še marsikaj. Preživel sem brez problema, kljub vsem zgoraj naštetim anomalijam in mislim da sem se tudi počutil bistveno bolje, kot pa kadar se prenažiraš z mesom. Predvsem se pozna na energiji in počutiš se nekako bolj lahkotno.

Če me v naslednjih letih pobere do smrti prosim, da si v svoje beležnice z mastnimi črkami zapišete, da človek za obstoj potrebuje kurčeve vitamine. Sicer ne. Če kdo misli, da brez zelenjave ni kvalitetne erekcije, si lahko mirne vesti v beležko zapiše na prvo stran, da je bedak.

Popolni kvadrofonični bedak.

Tags: cvetača, klorofil, Kulinarika, posebneži, vitamini, zelenjava