I feel Ein Bißchen sick

By dronyx

Tale zapis je napisan v moralno podporo Marku Crnkoviču (v nadaljevanju MC) in če bo potrebno, sem pripravljen iz principa v njegovo podporo tudi gladovno stavkati samo ob pivu in prepečencu poleg Prešernovega spomenika. V primeru dežja ali hladnega vremena gladovna stavka jasno odpade.

Ob sobotah zjutraj vztanem (morda vstanem?) bolj zgodaj, da lahko že nekaj minut pred sedmo živčno stopicam na mestu pred vaško trgovino in čakam, da končno že enkrat odprejo vrata. Potem takoj stečem do delikatese, kjer vzamem štruco kruha, tri goveje kosti brez mesa (inflacija je naredila svoje) za juho in sproti še pograbim sobotni izvod Dnevnika ter brž na blagajno. Tako se izognem običajni sobotni jutranji konici, ko v trgovino navalijo trume upokojencev, ki eden drugemu vozijo z vozički po gležnjih ter potem čakaš v vsaj dveh dolgih vrstah, ker večina kljub težki ekonomski situaciji napolni po dva vozička do vrha razne krame.

Da pa se urednik Dnevnika ne bo prehitro veselil, naj mu obrazložim, da Dnevnik v soboto kupim samo zaradi “vrhunskega stilista” in literarnega akrobata MC-ja ter njegove kolumne v Objektivu, ker si jo želim ekskluzivno prebrati še preden je javno dostopna na spletu. Namreč pri njegovih kolumnah mi je všeč to, da me nikdar ne pustijo ravnodušno hladnega. Ali se z njimi skoraj absolutno strinjam, ali pa imam skoraj diametralno nasprotno mnenje. Tokrat se z poanto kolumne absolutno strinjam in kot rečeno, sem pripravljen tudi na gladovno stavko do preklica.

Namreč medijski inšpektor ga je (v bistvu firmo Dnevnik) oglobil za nekaj več kot 1100 €, ker je dal kolumni naslov „I feel politics“ kot parafrazo na promocijski slogan „I feel Slovenia“. Namreč po neki dikciji Zakona o medijih, morajo mediji, ki so vpisani v slovenski register, pisati v slovenskem jeziku. Kdo bi si mislil?

Vendar pri vseh zakonih je tako, da šele sodna praksa neformalno določi, kako se nek zakon bere (čita – ne čita) in kako ozko ali široko se tolmači posamezne določbe oziroma člene. In v primeru tega člena meni najprej ni jasno, kako je sploh definiran slovenski jezik? Če bi vprašali recimo Toporišiča, potem danes praktično izven ozkega akademskega kroga sploh ni najti tekstov v slovenščini. Pri čemer verjetno temu kriteriju ne zadosti niti Primož Trubar v svojem katekizmu in abecedniku, ker ga je gladko povozil čas.

Kako medijski inšpektor v praksi ocenjuje in presoja, kaj je še slovenski jezik, nimam pojma. Morda na inšpektoratu skenirajo vse tekste iz tiskanih medijev, naredijo OCR in pošljejo vse skupaj prek elektronskega črkovalnika. Če se kaj obarva rdeče in besede ni v slovarju slovenskega knjižnega jezika, hopa cefizelj, pa te imamo in proračun bogatejši za tisočaka evrov.

Ampak to dvomim da je tako.

V raznih trendovskih mladinskih revijah se mi zdi, da je postala kar nekakšna modna smernica sistematično masakriranje jezika. „Ejga stari, kwa dogaja? A si widu kakšn rezčefuk je naredu un model, stari? Živa jeba, ti rečem, majke mi“. In takšni teksti so po moje bistveno dlje od slovenskega jezika, kot pa Crnkovičeva kolumna, kjer je avtor poizkušal pač napisati atraktivni naslov kot parodijo na nek ne tako atraktiven slogan, ki za povrh sploh nima slovenske različice (Čutim Slovenijo še nisem videl, da bi kdo nosil napis na kapi s šilkom). Tu sem hotel dodati še nekaj poskeniranih (optično zajetih za slaviste) primerov, pa sem se premislil, da mi ne bi uredniki teh cajtengov z pasjim drekom namazali avta, ker bi dobili potem obisk inšpektorja. Razen seveda, če takšnih skropucal on ne šteje kot še sprejemljivi sleng oziroma narečje.

Ampak to kazen bi še sprejel kot smiselno, če bi tak naslov („I feel politics“) dala neka honorarna novinarka, ki bi na drugi strani znotraj notranje politike pisala poročilo iz tiskovne konference recimo Vlade. To sprejmem. Ampak kolumna? Jaz kolumne ne štejem kot klasični novinarski prispevek, ampak gre za nekaj več, kjer od avtorja kot bralec pričakujem, da piše atraktivno, včasih provokativno in doda v tekst značilno osebno noto, dodano vrednost. Nenazadnje, za nekatere pisce kolumn se mi zdi, da če bi živeli v 18. stoletju sredi Pariza, bi se verjetno družili s prostitutkami, utapljali revščino in bedo v alkoholu, zdravili sifilis ali gonorejo  ter pisali romane. Danes pa pač mnogi ugotovijo, da je bistveno bolj dobičkonosno, če pišejo kolumne za časopise, kot pa če pišejo romane, ki jih nihče več ne kupuje. Nenazadnje je razmerje vloženo delo/prejeto plačilo močno v prid kolumnam. In zakaj bi tudi v kolumnah piscem umetniško svobodo omejevali z takšnimi nelogičnimi (nelogično interpretiranimi) zakoni?

Spretna uporaba jezika, ki je daleč od gramatične eksaktnosti, je lahko nenazadnje tudi vrhunsko umetniško delo. Če bi pisatelj Anthony Burghess danes po delih objavljal Peklensko pomarančo v kakšnem našem časopisu, bi ga verjetno s takimi kriteriji medijski inšpektor obredno zažgal na grmadi, pepel pomešal z cementom in blagoslovljeno vodo ter vse skupaj zazidal v temelje nove Narodne in univerzitetne knjižnice.

Na drugi strani nekateri teksti, kot so recimo razni latinski izreki in misli, izgubijo z prevodom svoj pomen in ostrino ter je po moje neumno zahtevati, da se jih prevaja. Recimo kako naj bi prevedli latinsko misel „Bonus penis pax in domus„ tako, da bi zadovoljili medijskega inšpektorja? „Dober kurac ima mir v hiši?“, ker beseda penis je latinskega izvora in kot taka brez prevoda ne pride v poštev. Pa še v tem primeru se najde kdo, ki se lahko pritoži, ker stavka ne razume, pri čemer se njegova nepotešena žena v trenutku, ko piše pritožbo medijskemu inšpektorju, kurba z dežurnim vodovodarjem ali poštarjem.

Me pa zanima ob vsem tem, kot kaj se šteje tiskana Blogorola? Namreč če je medij in registrirana v Sloveniji, potem se lahko medijskemu inšpektorju smeje do ušes, ker z vsako novo izdajo lahko izda kazni v vrednosti nekaj tisočakov. Je pa vprašanje, kdo bi v takem primeru plačal kazen, izdajatelj ali avtor teksta?

Opomba:
I feel Ein Bißchen sick pomeni v prevodu Muka mi je. He, he, to se mi zdi velika komperativna prednost bloga, ker te ni v razvidu medijev in se lahko afnaš kolikor hočeš, stari.

5 Responses to “I feel Ein Bißchen sick”

  1. slovon11 pravi:

    „Dober kurac ima mir v hiši?“, nak ne bo šlo. Po slovensko je kurec.

    :) )

  2. vicky pravi:

    Odlično napisan komentar, se strinjam v celoti (ampak brez stradanja!)

  3. rockstar1707 pravi:

    K vsemu temu sranju (po domače povedano) bi dodal še Mobitelove reklame z raznimi WTF, FYIO itd.

    Prač čudi me, da se še nihče ni obregnil v to.

  4. dronyx pravi:

    slovon11: Kurc je kurc, pa če mu rečeš kurec ali kurac. ;)

  5. PiPi pravi:

    rockstar1707, ja to tudi mene zanima, zakaj hudica se nihce ne obregne ob oglase kdaj …. sicer zakon pravi v 51. clenu, da mora biti razsirjanje oglasov v slovenscini:

    “51. člen

    (1) Oglasi se obvezno razširjajo v slovenščini oziroma v slovenskem prevodu, razen če se razširjajo v tujem jeziku v skladu s tem zakonom.
    (2) Mediji italijanske oziroma madžarske narodne skupnosti lahko objavljajo oglase v jeziku narodne skupnosti.

    Vendar pa potem verjetno to pripelje do famoznega 5. clena tega zakona, ki je glede oglasov pa cist nejasne, vsaj zame …. ker tu ne gre za naslov neke oddaje ali kaj podobnega …:

    ” Zaščita slovenskega jezika

    5. člen

    (1) Ime medija in njegovih rubrik oziroma oddaj mora biti v slovenskem jeziku, razen kadar gre za medije ali njegove rubrike oziroma oddaje, ki so slovenske licenčne različice tujega medija ali rubrik oziroma oddaj z blagovnimi ali storitvenimi znamkami tega medija.
    (2) Da je ime medija ali rubrike oziroma oddaje skladno z določbami tega zakona, se šteje tudi, ko gre za ime v mrtvem jeziku, esperantu ali v enem od slovenskih pokrajinskih narečij.
    (3) Mnenje o skladnosti imena iz prvega odstavka tega člena s slovenskim jezikom v spornem primeru na podlagi predpisa, ki določa merila o skladnosti imena s slovenskim jezikom, izda pristojni minister.
    (4) Izdajatelj, ki je ustanovljen oziroma registriran v Republiki Sloveniji, mora razširjati programske vsebine v slovenskem jeziku, ali pa morajo biti na ustrezen način prevedene v slovenščino, razen kadar so v prvi vrsti namenjene bralcem, poslušalcem oziroma gledalcem iz druge jezikovne skupine.
    (5) Izdajatelj lahko v tujem jeziku razširja programske vsebine, namenjene jezikovnemu izobraževanju.
    (6) Razlog oziroma namen razširjanja programskih vsebin v tujem jeziku mora biti posebej opredeljen na vidnem mestu nosilca teh vsebin z razvidnimi grafičnimi, optičnimi ali akustičnimi znaki v slovenskem jeziku.
    (7) Če so programske vsebine namenjene madžarski oziroma italijanski narodni skupnosti, jih lahko izdajatelj razširja v jeziku narodne skupnosti.
    (8) Kadar se programske vsebine, zaradi aktualnosti, neposrednosti in avtentičnosti obveščanja javnosti, ali zaradi neizogibnih časovnih, tehničnih ali drugih nepričakovanih ovir, izjemoma razširjajo v tujem jeziku, se uporabi določba tretjega odstavka tega člena.
    (9) Določba prvega odstavka tega člena smiselno velja tudi za nosilce informacij iz tretjega odstavka 2. člena tega zakona.

    .::PiPi::.

Leave a Reply