Velika svinjarija

Verjetno se večina še spomni že ponarodele izjave bivše generalne državne tožilke Zdenke Cerar, da vsaka velika svinjarija še ni kaznivo dejanje. In očitno višji državni tožilec Boštjan Penko razmišlja podobno v zadevi Orion, kar pa ga je stalo položaja člana skupine za pregon organiziranega kriminala.

Morda za nas pravne laike sicer nekoliko čudna formulacija, sploh pa se nad njo lahko zgražajo vsi tisti, ki so zaradi velike svinjarije recimo izgubil težko prigrano hišo ali kaj podobnega. Ampak načelno pa to verjetno kar drži. Če nekaj ni opredeljeno z zakoni kot kaznjivo dejanje (ali ni dovolj zbranih dokazov), potem se tega pač ne da preganjati, ne glede na to, kako zadeva smrdi in je neetična.

Sem pa danes ob kavi poslušal razlago, kako inteligentno je Orion zastavil svoje posle. In razumel sem le deloma, ker mi nikakor ni jasno, kako je to sploh možno, da takšna zadeva ni podrobneje pravno urejena. Je pa pametno take stvari poznati, ker če danes nisi pazljiv, se hitro lahko ujameš v pasti takšnih „podjetnikov“, ki izkoriščajo stisko ljudi in tranzicijsko črno luknjo v zakonodaji, ki je očitno nekomu ustrezala in po moje ni bila rezultat naključja.

Če sem pravilno razumel je šlo pri tej zadevi za to, da je Orion dajal kredite ljudem, za garancijo pa je zahteval nepremičnino. Pa ne hipoteko, kot je to običaj pri bankah, kjer ostaneš lastnik, ampak si moral na njih kar prepisati (baje se temu strokovno reče kao prodati) nepremičnino (ob pomoči notarja jasno), oni so pa potem s tabo sklenili leasing pogodbo, v kateri je bil opredeljen način vračanja kredita skupaj z obrestmi. Tako si postal nazaj lastnik svoje (bivše) nepremičnine šele, ko si odplačal zadnji leasing obrok. V strokovni terminologiji se temu baje reče „sale and lease back“ posel.

In kaj je tu kaznivega?

Huh, v bistvu očitno nič. Ljudje so šli zavestno v tak posel; domenvam da je bila večina tudi v hudi finančni stiski, ker sicer greš verjetno po posojilo kam drugam. Če že drugam ne vsaj na banko. „Sale and lease back“ posle, kjer se zastavi nepremičnina s prenosom lstninske pravice, baje naša zakonodaja ne obravnava, pa tudi pri vsej tej zadevi so očitno spet sodelovali dobri odvetniki, ki so vedeli kaj počnejo.

Dobra stran takšnega posla je tudi ta, da je firma dobila v last nepremičnino posojilojemalca in je šla lahko s tem naprej k bankam po kredite za financiranje kreditov, le da je v takem primeru lahko za kredit zastavila nepremičnino, katere lastnica je postalala s tako pogodbo.

Za kreditojemalce pa se težava ali lepše po naše velika svinjarija prične takrat, ko ni sposoben več odplačevati leasing obrokov in izgubi nepremičnino, ali pa ko gre takšna firma v stečaj, ker potem se pa banka, od katere je firma najemala kredite zavarovane z hipoteko, vsede na nepremično in jo preprosto proda za poplačilo dolga. Kreditojemalec pa pristane na cesti, brez strehe nad glavo.

V celi stvari bi bil morda za tožilca Penka lahko žarek upanja v tej Orionovi meglici (Orion-Nebula) tako imenovani 219. člen Kazenskega zakonika, ki govori o Oderuštvu:

Kdor sprejme ali si izgovori za uslugo, ki jo nekomu stori, zase ali za koga drugega, očitno nesorazmerno premoženjsko korist s tem, da izrabi njegovo slabo premoženjsko stanje, hude stanovanjske razmere, stisko, nezadostno izkušenost ali lahkomiselnost, se kaznuje z zaporom do treh let in z denarno kaznijo.

Vendar tu so bile oderuške obresti verjetno spretno skrite v leasing obrokih, tako da ljudje, ki so kredite najemali, sploh niso vedeli, kaj in koliko bodo dejansko odplačali.

Naivnost ni kazniva, je pa skrajno moteča. Zato previdno.

Povezane teme:
- Velike ribe ne prijemljejo