Vroči gosti na Vročem stolu

Redkokateri okrogli mizi uspe, da po eni uri ne vem, o čem se je dejansko govorilo in razpravljalo. In včerajšnjemu vročemu stolu Vladimirja Voduška je to v celoti uspelo. Kljub temu, da so bili gosti sami novinarji in uredniki, od katerih bi človek pričakoval, če že drugega ne, vsaj kulturni nastop in jasne ter povprečnemu gledalcu razumljivo izražene misli.

Ampak ne. Prvih pet minut sem še razumel novinarja Maga Šurlo, ki se je nekaj pritoževal nad pritiski lastnikov in kazal neke fascikle z faksi iz pivovarne, ki to dokazujejo. Potem pa je prišel do besede urednik Dela Markež in ozračje je postalo naenkrat naelektreno, visoko gorljivo. Čeprav nimam doma kakšnega plazma televizorja zadnje generacije, je zadišalo iz ekrana po žveplu. Če bi v tistem trenutku, bog ne daj, zmanjkalo v studiju elektrike, bi potem lahko opazovali samo še razbite obraze ter krvaveče arkade. In režiser mora obvezno pri taki oddaji po odjavni špici pustiti vsaj še pol ure prižgane kamere, ker se bodo gostje po koncu zelo verjetno stepli ter razbijali inventar. Glede na sedežni red sem celo dobil občutek, da so peresno lahkega urednika RTV Slo Geriča posadili na stol poleg Markeža kot nekakšno tamponsko cono, ker kaj pametnega v oddaji itak ni povedal. Čeprav dvomim, da bi lahko Gerič zaustavil Markeža, če bi se ta zapodil proti Vodušku. Prej bi pregazil še njega in bi pred RTV viseli dve črni zastavi namesto samo ene.

Vprašanje pa je, če takšna oddaji res sodi v studijo nacionalke in v eter med ljudi. Po moje ne. Takšna oddaja bolj sodi čez cesto Kolodvorske pred Bangladeš (mislim da se tako imenuje tista gostilna). Tam naj drugič postavijo leseno mizo, stole, plinsko gobico in nekaj litrov vodke ali še bolje jagermaistra. Potem pa naj se prepirajo, kakor jih je volja. Gledalce pa naj s tem ne utrujajo, ker večina nas po moje take oddaje niti ne razume, ker premalo podrobno poznamo ozadja in stare zamere ter turbulence, ki se dogajajo po medijih v zadnjih letih.

Poslanec Petek je med nekim zasedanjem Državnega zbora dejal, da imajo pri nas novinarji problem, da ne želijo o politiki samo poročati, ampak jo želijo tudi ustvarjati. S tem se lahko strinjam, se pa spomnim časov pred volitvami 2004, ko je bila sedanja desnica še opozicija z približno podobno nizko podporo v javnosti, kot jo ima danes. Takrat je bil Mag s Slivnikom in Markežem lahko rečem edini meni znani časopis opozicije daleč naokrog, če odštejem Demokracijo, ki jo ne poznam in ima verjetno zanemarljiv delež bralcev. Paradoksalno pa je, da po treh letih na oblasti desnica očitno izgublja še Mag. In to boli, sploh ker se verjetno nekateri počutijo grdo izigrane.

Moja ocena je, da preživljajo novinarji danes hudo krizo identitete in delujejo zmedeno, neprilagojeno. Čeprav so bili gostje v studiju mlajši, tako da je večina v komunizmu opravila zgolj kakšno pripravništvo ali kvečjemu nekaj let staža novinarja, ampak takrat so bile relacije novinarjem vsaj jasne. Lastnik medija, časopisa, nacionalne TV ali radija je delovno ljudstvo, ki pa je opravilno nesposobno, zato ima pravnega zastopnika v obliki partije. Takrat se je natančno vedela linija poveljevanja. Partija je komunicirala z urednikom, ki je bil slučajno tudi član te iste partije, ta pa je potem urednikom nalagal, o čem naj pišejo. V tistih časih se ne spomnim, da bi kdo omenjal skrb za bralca ali avtonomijo novinarskega dela. Morda je kdo to celo omenil, samo je hitro končal na cesti ali na Golem otoku. Danes so se te relacije sicer z uvedbo tržnega gospodarstva in iznajdbo lastnine nekoliko zakomplicirale, samo poanta in ključni poudarki pa še vedno ostajajo isti.

Včasih vem, da praktično nisem poznal nobenega novinarja v časopisu. Imena niso imela obrazov, dokler se niso novinarji začeli pojavljati v raznih reklamah in se sedaj vozijo njihove slike na zadnjici mestnega avtobusa naokrog. Ampak sedaj so kamermani družbenega dogajanja tudi sicer, ne samo v reklamah, stopili izza kamere v prvi plan in so sami postali ena glavnih tem v medijih. Skratka, sedaj tudi sami producirajo materijo, o kateri potem poročajo in snemajo oddaje. Nekateri najbolj izpostavljeni so postali praktično estradniki, ob boku Saški Lendero, Janu Plestenjaku in Damjanu Murku.

In upam, da se bo zadnji vroči stol Vladimirja Voduška dalo dobiti tudi na DVDju, ki ga bom v vitrini dal poleg filma Slovenija na barikadah.