»Bolj kot se ljudje priklapljajo v internet, bolj delujejo odklopljeno.«
dr. Onyx v nagovoru spletnim zasvojencem
This entry was posted on 16 10 2007 at 9:55 and is filed under Nepreslišano. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed.
You can skip to the end and leave a response. Pinging is currently not allowed.
Takšnega mnenja sem bila tudi jaz. Vse do bloggerskega druženja prejšni petek Pr’Skelet in v Cutty Sarku. Vera v “vklopljenost” internetnopriklopljenih v resnično življenje se mi počasi vrača!
alcessa: Pri odvisostih je ključno že to, da se pacient zaveda stanja, je sam sposoben prepoznati simptome in si želi ozdraviti. Metode so lahko različne, od postopnega odvajanja od inetrneta, kjer pacientu predpišeš maksimalno dnevno dozo priklopa na mrežo v urah in to potem postopoma znižuješ, pa vse do klasične šok terapije, kjer mu vzameš mrežno kartico iz računalnika in ga pošlješ v prvi bife na pivo. Sam sebe vidim kot novega spletnega don Pierina in razmišljam da bi ustanovil prvo komunu za spletne odvisnike. Dajana vljudno vabljena.
Pa pri zdravljenju nikar ne pozabi na uvedbo obveznega pisanja spisov (lahko bloganje), jutranjo rekreacijo (lahko hitrostno dvoklikanje), gibanje na svežem zraku ali planinarjenje (lahko hitrostno dvoklikanje v pisarni ali doma z nastežaj odprtim oknom) in redne sestanke v terapevtski skupini (lahko spletni forum – oz. Onyxov blog). In odpiši bife in pir!
Vse za to, da postanejo ti zasvojeni slovenceljski internetni pezdetki spet naziva človek vredne kreature!
@ Dejan: zanimivo, ampak dogajanje v tipični, čisto ta pravi neinternetni slovenski vasi bi opisala točno s temi besedami, kot jih ti uporabljaš za internet. Samo dejstvo, da vidiš obraz sogovornika, še ne pomeni, da gre za komunikacijo
V nekem filmu so enkrat rekli: puna kuća praznih ljudi!
16 10 2007 at 16:21
Spoštovani gospod dr. Onyx: točna diagnoza je že fajn zadeva. Potrebujemo pa tudi metode zdravljenja.
16 10 2007 at 18:23
Moje geslo na blogu je: “Vsi smo ujeti v mrežo.”
Dandanes je to res in bolj kot smo ujeti vanjo, manj se posvečamo drugim (in sebi).
16 10 2007 at 19:29
Js sm že čist odklopljen. Kako se priklopim nazaj?
17 10 2007 at 11:30
Aplavz.
17 10 2007 at 15:58
Takšnega mnenja sem bila tudi jaz. Vse do bloggerskega druženja prejšni petek Pr’Skelet in v Cutty Sarku. Vera v “vklopljenost” internetnopriklopljenih v resnično življenje se mi počasi vrača!
18 10 2007 at 8:05
haha Super! Totalna resnica.
18 10 2007 at 9:10
alcessa: Pri odvisostih je ključno že to, da se pacient zaveda stanja, je sam sposoben prepoznati simptome in si želi ozdraviti. Metode so lahko različne, od postopnega odvajanja od inetrneta, kjer pacientu predpišeš maksimalno dnevno dozo priklopa na mrežo v urah in to potem postopoma znižuješ, pa vse do klasične šok terapije, kjer mu vzameš mrežno kartico iz računalnika in ga pošlješ v prvi bife na pivo. Sam sebe vidim kot novega spletnega don Pierina in razmišljam da bi ustanovil prvo komunu za spletne odvisnike. Dajana vljudno vabljena.
18 10 2007 at 13:39
O, krasno…pristopim z donacijo in ti pošljem še nekaj družinskih osebkov na terapijo.
18 10 2007 at 14:59
Pa pri zdravljenju nikar ne pozabi na uvedbo obveznega pisanja spisov (lahko bloganje), jutranjo rekreacijo (lahko hitrostno dvoklikanje), gibanje na svežem zraku ali planinarjenje (lahko hitrostno dvoklikanje v pisarni ali doma z nastežaj odprtim oknom) in redne sestanke v terapevtski skupini (lahko spletni forum – oz. Onyxov blog). In odpiši bife in pir!
Vse za to, da postanejo ti zasvojeni slovenceljski internetni pezdetki spet naziva človek vredne kreature!
18 10 2007 at 15:24
Že omenil pri JJJ-ju… Gre dejansko za paradoks: internet je svet skrčil na vas, a ga hkrati medčloveško odtujil…
18 10 2007 at 16:04
@ Dejan: zanimivo, ampak dogajanje v tipični, čisto ta pravi neinternetni slovenski vasi bi opisala točno s temi besedami, kot jih ti uporabljaš za internet. Samo dejstvo, da vidiš obraz sogovornika, še ne pomeni, da gre za komunikacijo
V nekem filmu so enkrat rekli: puna kuća praznih ljudi!