Instant konkurenca

Včasih se ponoči ves moker in prepoten zbudim iz more, v kateri me preganjajo strahovi. Strahovi, da ne živim … da ne živim dejansko v pravem kapitalizmu in da je tržno gospodarstvo samo privid.

Dobro, nekako razumem, da se recimo sindikati in delodajalci ostro udarijo na pogajanjih za ceno dela. Nikakor pa ne razumem, kaj se imajo za pogajati trgovci in peki o ceni kruha? Po moji logiki pek določi ceno kruha na podlagi stroškov, ki jih ima z peko, po tej ceni izdelek ponudi trgovini, ta pa potem po lastni presoji glede na ostalo konkurenco na trgu postavi ceno, ki bo šla na trgovsko polico. Potem naj pa trg in mi kot potrošniki odločimo, kje in kakšen kruh bomo kupovali. To, kar se pa dogaja pri nas praktično povsod, pa ni nič drugega kot stara dobra dogovorna ekonomija, le da malenkostno modificirana, ker navidezno v dogovarjanjih nastopa več subjektov, ki naj bi si po logiki konkurirali.

Ampak si očitno ne.

Sistem, kot se uporablja pri določanju cene naftnih derivatov, je očitno vzorčni model, kako v ozadju poteka ta dogovorna ekonomija, kjer večinoma vsi veliki igralci na tem malem, zaprtem trgu samo zmagujejo. In to je logično, saj to je vendar cilj tega početja. Zmagovati na naših upognjenih plečih. Nas, neukih potrošnikov, ki padamo čisto na vsako ceneno finto.

In lep primer, ki po moje samo dokazuje to tezo, je silovit odgovor Simobil Vodafona na ambiciozno zastavljeno in masovno oglaševano Mobitelovo ponudbo širokopasovnega dostopa do interneta prek nadgrajenega UMTS omrežja pod blagovno znamko “Instant internet“. Simobil je očitno odgovoril s skoraj identično ponudbo paketov in skoraj enakimi cenami.

vir: spletna stran obeh ponudnikov

In tudi cena dodatnega prenosa podatkov izven mesečne kvote je do stotina natančno enaka Mobitelovi. 0,0004 €/KB. Niti za cent razlike. In jaz celo ne verjamem, da je šlo tu za kakšno tajno dogovarjanje in silna pogajanja na skriti lokaciji ob kaviarju, kozarčku vrhunske penine izbranega letnika in Wagnerjevi glasbi. Verjetno si je Simobil mislil, da bo najpametneje, če ponudi preprosto enake pakete za enako (beri nesramno podobno) ceno, ker sicer bi lahko konkurenca potezo razumela kot napoved cenovne vojne, rokavico v obraz, kar bi potem na dolgi rok pomenilo, da na koncu izgubita oba in zmagajo potrošniki. Tega pa seveda nočemo, mar ne?

In v ta kontekst lepo sodijo tudi razni javni razpisi, kjer država kupuje blago ali storitve na le navidez konkurenčnem trgu. Vendar se večkrat izkaže, da se konkurenci mnogo bolj kot pošteno konkuriranje s ceno izplača preprost dogovor, kjer se vnaprej znani navidezni tekmeci zmenijo za pravično delitev zaslužka od posla, in tako dobiš paradoks, da so cene dosežene prek javnega razpisa lahko celo višje, kot če gre isto zadevo kupiti fizična oseba direktno v trgovino.

fotomontaža: dr. Onyx

Če mi je bila reklama Mobitela zaradi simpatično izbrane pločevinke kot embalaže všeč, pa je reklama Simobila klasičen stereotip, zavit v pretežno zeleno barvo. Mobilni dostop do interneta uporabljajo predvsem poslovneži in poslovneži igrajo predvsem golf. Torej mi vam omogočamo, da lahko deskate tudi na igrišču za golf. Ja čudovito, edini pomislek, ki ga imam, je malce zloben. Glede na Simobilovo bistveno slabšo pokritost s signalom se bojim, da če bi šli dejansko delati meritve na golf igriščih po Sloveniji, bi se lahko izkazalo, da ni povsod idealnega vetra, ali pa je ta prešibak maestral, ki ne omogoča udobnega jadranja po visokofrekvenčnem spektru.

Poleg razlike v pokritosti, je morda edina večja razlika med obema ponudbama ta, da Simobil prilaga paketu Connect express kartico, ki je namenjena prenosnikom, medtem ko je Mobitelova rešitev z USB modemom primerna tudi za osebne računalnike. In obstaja še manjša razlika v ceni komunikacijskih naprav obeh ponudnikov.

Ostra konkurenca je pri nas, ko gre na nož, očitno povsem skrhana. Brez kakršnekoli prave ostrine ali resne volje do konkurenčnega boja.

Povezave:
- Mobilni internet
- Instant internet