Postavljanje prometnih zankov

Glede moje pobude, da bi se spremenila prometna signalizacija na odseku ceste med Podpečjo in Črno vasjo, sem dobil po elektronski pošti sledeč odgovor s strani Nine Rangus iz Službe za odnose z javnostmi na Direkciji RS za ceste:

Spoštovani,
v nadaljevanju vam posredujemo odgovor na vaše vprašanje glede postavljanja prometne signalizacije.

Z navedbami vaših dopisov, ki se sicer v primeru naselja Lipa nanaša na občinsko (občinske ceste so v pristojnosti posameznih občin) in ne na državno cesto se večinoma lahko strinjamo, vsaj kar se tiče postavitve prometnih znakov. Pri tem pa je potrebno upoštevati, da so strokovne službe Direkcije RS za ceste v letu 1998, ko je bil sprejet prvi Zakon o varnosti cestnega prometa – le-ta je prinesel bolj stroge kazni - na omrežju državnih cest (cca 6.000 kilometrov) na novo postavile, večinoma pa prestavile približno 6.000 prometnih znakov, povezanih z omejitvami hitrosti in označevanjem naselij. Pri tem smo upoštevali, da znaki za naselje označujejo dejansko le strnjen del naselja. Na žalost pa smo po akciji prejeli skoraj enako število (6.000) pritožb krajanov povezanih z bojaznijo da:

- so sedaj oni ostali izven naselja, kar za njih nikakor ni sprejemljivo, ker imajo stalno bivališče v naselju in
- živijo ob cesti, kjer je dovoljeno voziti 90 km/h, kar je absolutno nevarno in ogroža njihova življenja.

Na osnovi pritožb, urgenc in drugih pritiskov se je kar nekaj prometnih znakov ponovno prestavilo.

Pri celoviti obravnavi tega problema je po našem mnenju potrebno upoštevati naslednja dejstva:

- glede na višino kazni bi bilo dejansko potrebno prometne znake z imenom naselja, ki predpisujejo hitrost vožnje na največ 50 km/h postaviti na tiste dele cest, kjer je dejansko strnjeno naselje;
- za dele naselij, ki ostajajo izven tako označenih območij (zaradi neurejenega urbanizma, ki dovoljuje zidavo praktično povsod, je takih odsekov vedno več) bi morala policija pri nadzoru prometa, kljub temu, da na odseku ni znaka za omejevanje hitrosti pogosteje uporabljati določila zakona v zvezi s prilagajanjem vožnje razmeram na cesti; objekti ob cesti od voznika zahtevajo povečano pozornost in s tem zmanjšanje hitrosti, ker lahko realno pričakujejo, da na cesto stopi pešec, domača žival, ali pa se nanjo vključuje voznik; uporabe tega določila praktično ni;
- potrebno bi bilo ob odsekih cest prioritetno v strnjenih naseljih, pa tudi na delih, kjer je pozidava bolj redka zgraditi površine za pešce, kar bi bistveno izboljšalo prometno varnost in bi omogočalo dvig najvišje dovoljene hitrosti; pešce je namreč potrebno zavarovati z ureditvijo posebnih površin, ker je za preživetje pešca ob trku z vozilom, ki vozi 70 km/h bistveno manj možnosti, kot če vozi vozilo s hitrostjo 50 km/h.

Glede predloga o namestitvi znaka za dvig najvišje dovoljene hitrosti na 70 km/h v naselju pa je potrebno povedati, da taka rešitev ni dovoljena glede na določila Zakona o varnosti cestnega prometa (Ur. list RS, št. 37/2008). Dovoljen dvig hitrosti je mogoče izvesti le na način, kot je bil uporabljen na primer na Celovški cesti v Ljubljani, kjer je večja hitrost dovoljena le na delu cest v naselju (ne pa na vseh, kot bi bilo to s postavitvijo pod prometni znak za ime naselja).

Kot je iz odgovora razvidno, je problem širši, je pa tudi res, da se kot šofer nikdar nisem ukvarjal s tem, kdo je dejansko odgovoren za katero cesto (občinske ceste izgledajo po moje še najbolj zanič). Dejstvo pa je, da znaki za omejitve hitrosti NE PREDSTAVLJAJO priporočene hitrosti, ampak najvišjo dovoljeno. Vsak šofer mora pa vedeti, da je potrebno vožnjo vedno prilagoditi razmeram, ne glede na prometni znak za omejitev. Torej tudi če gre za cesto izven naselja, to ne pomeni, da lahko voziš konstantno 95 km/h (če je napaka radarja 5 km/h in števec v avtu kaže pravilno brez pogreška), tudi če so v bližini posamezne hiše, ali pa recimo kolone kolesarjev.

Kar se tiče pritožb krajanov, da so v primeru, če se znak za naselje premakne, potem izven naselja, se mi zdi elegantna rešitev ta, da se zamenja table za naselja s takimi brez črne obrobe, ki ne predstavlja omejitve hitrosti, hitrost pa se omeji potem z dodatnimi znaki na posameznih odsekih izven strnjenega naselja na 60 ali 70 km/h, če so v bližini hiše in je odsek pregleden. Poleg tega sam opažam, da smo vozniki bolj pozorni na okrogle znake za omejitev hitrosti, kot pa na znake za naselje.

Sam pa menim, da v primeru, če bi bili znaki razumno postavljeni, kjer se šoferji ne bi spraševali, ali je znak mišljen sploh resno, potem bi verjetno tudi brez zakonskih popravkov velika večina vozila po predpisih, ki bi še vedno omogočali tekočo in varno vožnjo.

V trenutku, ko se večina drži predpisov, se hitrost na naših cestah po moje avtomatično umiri.

Zopet teroristični napad v Ljubljani

Danes je naša lepa (Evropska) prestolnica zopet doživela kataklizmo, že tradicionalni omladinski teroristični napad na ušesa nič hudega slutečih mimoidočih v obliki Maturantske parade (brez) ponosa.

Zadeva se je začela že nekje okrog enajste ure, ko je nekdo očitno zaprl Slovensko cesto in se je nabrala dolga kolona vozil. Potem se je zaslišalo skozi okno pridušeno živžganje nekje v ozadju, ki so ga preglasile hupe nervoznih voznikov in reševalna vozila z vklopljenimi sirenami, ki se nikakor niso mogla prebiti skozi gužvo in prometni zamašek. Škoda, da nima reševalna postaja koga, ki bi šoferje teh vozil že dan pred takšnimi zaporami obvestil, da bo cesta zaprta in bi bilo zaželeno, če nujne vožnje opravijo po kakšnem obvozu, ne da se zapeljejo direktno v gužvo z vklopljeno sireno do daske, medtem ko se mladina zabawa in jim morda nekdo zadaj na nosilih umira.

Ampak to še ni najhuje. Pravi šok doživiš, če se na ta dan pomešaš med nepregledno maso mladega mesa, baje so maturanti, v rumenih mikicah, z reklamo za največjega mobilnega operaterja in pišukami (piščavkami), ki oglušujoče pribijajo do daske, kot bi bil v Ambasadi gavioli sredi najbolj razturaške rave zabave. Le da tu nisem opazil najstnic z dudkami in budilkami okrog vratu. Pa mislim da imam visok tolerančni prag, samo po temle napadu hrupa, te pa bolijo ušesa in čutiš mravljince v glavi, kot bi povohal direktno v sod z amoniakom.

Prav zabavno pa mi je bilo opazovati skupinico po moje Italijanskih turistov, ki se jim je pridružilo še nekaj Kitajcev in vsi so samo debelo gledali, kaj se to pri nas dogaja ter kdo je te divjake spustil na ceste. In nisem na obrazih zasledil nekega navdušenja ali razumevanja za ta tradicionalni cirkus. Morda bi slab okus nekoliko popravili, če bi se iz Čopove pomaknili do podhoda Ajdovščina, kjer je na platoju skupina Brazilk (ali pa morda domačinke, popleskane z rjavo barvo) plesala Sambo.

Samega postavljanja vnovičnega rekorda v plesu četvorke, ki mu potem sledi nekajtedensko medijsko prepiranje in obtoževanje ter grožnje s tem, kdo komu krade ideje in koliko je lahko največ plesalcev na kvadratnem metru, da kdo od naivnežev v rekord sploh še lahko verjame, nisem utegnil videti. Močno pa upam, da se bo ta tradicija enkrat končala in bomo imeli zopet mir pred podivjano maso mladincev, ki smrdijo po pivu, Red Bull, travi in poceni vinu, vse skupaj pa pomešano z vonjem po znoju.

Zame je to vse skupaj, kot že omenjeno, samo (poceni) inteligentna reklama za Itak mobilnega operaterja (in plesne šole), kajti če greš na študenta in najameš gručo, da ti prenaša transparente z reklamo po mestu, te stane po moje bistveno več, kot če raji razdeliš rumene majčke potiskane z reklamo za Itak ugodne pakete, kar vse skupaj z veseljem požrejo še mediji. Inteligentno in avtor te ideje si zasluži po moje individualca (pogodbo) ter služben avto višjega cenovnega razreda za privat uporabo.

Dost vas mam. Samo vem, da bo čez eno leto spet vse isto, le piščalke bodo morda zelene ali vijolične. In če se te tradicije res nikakor ne da prekiniti, potem vsaj prosim, da nekdo PREPOVE VSAJ PIŠČALKE.

Preberi še:
- Oh, ti maturantje by Frjolca

Idealni nakupovalni center

Pred dnevi sedim ob pivu v Ljubljanskem mestu nakupov, City Parku in se kot ponavadi neskončno dolgočasim, medtem ko ostala družba zadovoljuje svoje bazične potrebe po nakupovanju.

In ko takole na robu obupa (da sem bil še na robu in ne že čez, je bilo krivo pivo, ki je moje čute nekoliko lokalno paraliziralo) zdolgočasen opazujem množico, ki se neprestano vali mimo mene, ima v roki skoraj vsak vsaj eno nakupovalno vrečko, nekateri pa potiskajo pred sabo do vrha polne nakupovalne vozičke. Ti izgledajo od vseh še najbolj ubogi. Ampak tudi večina ostalih deluje na prvi pogled utrujeno, a so kljub temu srečni, ker so opravili kvaliteten šoping in zadovoljili bazične potrebe. Izraz na obrazu je pri nekaterih nekako tak, kot če te sredi kino predstave prime lulat, ker si pred tem popil tri pire, ampak se ne moreš prebiti do WCja. In ko se enkrat vrata kina odprejo, stečeš v galopu in se olajšaš na prvem prostem pisoarju (razen če si ženska) ter navlečeš nase tisti značilni izraz popolne blaženosti, ko popusti obupna napetost v mehurju.

Potem pa se predam iz čistega dolgčasa sanjarjenju, kaj bi se dalo tu narediti še bolje.

Prvič, za mnoge je nakupovanje preveč intenzivno, stresno, ker so prepričani, da se jim nekam mudi, zato letijo iz trgovine do trgovine, iz ene slačilnice za pomerjanje oblek v drugo. To bi se dalo enostavno rešiti tako, da se iz nakupovanja naredi večdnevni (morda kar enomesečni) zabavni dogodek, kjer čas ne bi igral nobene vloge. Recimo idealno bi bilo, da bi nad trgovinami zgradili še manjše apartmaje, največ 40 metrov kvadrat, kjer bi kupci lahko tudi prespali. Vzameš recimo krajši 14 dnevni paket, v soboto zjutraj se množica »nakupovalnih turistov« zbere pred vhodom (vsak s svojo veljavno unlimited zlato Mastercard, Visa ali American Express kartico), potem jih spustijo enega po enega notri, preverijo, če imajo res veljavne plačilne kartice in potem se za naslednje dva tedna za njimi vrata nepredušno zaprejo. Nakar dan za dnem samo nakupujejo, jedo, počivajo, spet nakupujejo, še nekaj malega pojedo in gredo spat.

Kot solidnemu psihologu se mi takoj pojavijo pomisleki, da bi mnogi ob takem tempu in občutku brezizhodnosti hitro kazali znake depresije, nekateri morda celo znake hujših nervoz, anksioznosti, kronične utrujenosti, apatije ali klavstrofobije. Torej je temu potrebno dodati še malo sprostitve. Kakšen masažni bazenček na vrhu centra, savno, igrišče za mini golf, manjši prostor za kakšno instant stand up komedijo, nekaj spremljevalk (prostitutk pod krinko) ali kaj podobnega.

In to je že to. Bližje idealnemu šopingu se po mojem trenutnem vedenju ne da priti. In ponosen sem, da je to zraslo na moji glavi, ki je od mense oddaljena vsaj za 40 točk.

In ko tole idejo razlagam ves ponosen naokrog znancem in neskromno pričakujem občudovanje ter me zamika, da žrtvujem nekaj evrov prihrankov ter vložim prijavo patentnemu uradu, me kot strela iz jasnega udari novica, da so to izumili že dolgo časa pred mano. Zadevi se baje reče luksuzna čezoceanska križarka (Ocean liner), kjer po mojem receptu zaprejo petične nakupovalce na plavajoči nakupovalni center sredi ničesar (oceana) in potem od dolgčasa spraznijo v trgovinah na ladji zlate kartice v nulo.

Ta tehnika ima po moje samo eno slabost in sicer v primeru, da ladja naleti na ledeno ploščo, trči ob drugi plavajoči nakupovalni center ali pa recimo v stilu Pozejdona na »rough wave« (ogromen val), ki jo obrne na glavo, tako da so nakupovalci pod vodo. To pa v večini primerov pokvari užitek idealnega šopinga.

Poglej še:
- Shema Queen Mary 2 by cruiseweb
- Oglaševalski peepomat by Onyx

Zakaj je 50 km/h bolj nevarno kot 80 km/h

Tale video postavlja na laž vse tiste, ki stalno pridigajo, da čim manjša je hitrost, tem manjše so posledice prometne nesreče. Pri pravi hitrosti do nesreče sploh ne pride.

Seveda pa lahko, kljub pravi hitrosti, do nesreče še vedno pride (pozor, video vsebuje brutalno nasilje in ogled ni primeren za mlajše od 6 let, brez dovoljenja staršev):

Nedelujoč poštni nabiralnik

»Jaz že vrsto let poslujem prek poštnega nabiralnika, pa mi do sedaj ni uspelo prevzeti niti enega samega podjetja. Celo več, večinoma dobivam notri samo položnice in ostale terjatve.«

dr. Onyx o tehničnem problemu z nabiralnikom

Zaščita domačega WI-FI omrežja

Ne vem, morda gre za moj subjektivni občutek, vendar zdi se mi, da so brezžična domača omrežja (wi-fi) postala ena najbolj uspešnih računalniških tehnologij v zadnjem času. Skoraj ne poznam nikogar več, ki bi imel doma širokopasovni priključek v internet (ADSL, kabelski internet) in bi še vedno vlekel kable po stanovanju.

Nekaterim to doma ne pustijo starši, češ da kabli kazijo podobo stanovanja, ki so ga s trdimi žulji zgradili, drugje se računalniki množijo in bi hitro postale stene prepredene z žicami. Včasih je problem tudi vrtanje lukenj v stene in plošče med nadstropji. Če imaš prenosnik, ki ima mimogrede že vgrajen brezžični vmesnik, je lepo, da se lahko preprosto zlekneš po dolgem na kavč ali v posteljo in v ležeči pozi prebereš elektronsko pošto, pogledaš kakšno spletno stran, masturbiraš in pri tem ne vlačiš za seboj motalico s kablom po stanovanju.

Skratka razlogov, zakaj so brezžična domača omrežja postala tako priljubljena izbira, je več kot dovolj.

Žal pa konfiguracija brezžičnega domačega omrežja ni tako enostavno opravilo, kot recimo priklop tiskalnika na računalnik in namestitev gonilnika za tiskanje, kar večina uporabnikov naredi brez večjih težav sama doma. Oziroma časovno postopek niti ni bistveno bolj zamuden, zahteva pa nekaj več znanja in razumevanja osnovnih pojmov.

Ko sem se sam lotil prvič konfiguracije brezžičnega omrežja, sem moral prebrati kar nekaj strani na internetu, da sem razumel vse pojme in nastavitve, ki so potrebne, da je omrežje kolikor toliko zaščiteno pred vsiljivci.

Problem je namreč v tem, da ta tehnologija uporablja radijski signal za prenos podatkov, kar pa pomeni, da signal lahko sprejema vsakdo, ki je v dometu oddajnika in ima ustrezen wi-fi sprejemnik. Če omrežje ni zaščiteno, se lahko brez težav parazitsko priklopi v internet prek brezžičnega omrežja nekoga drugega.

Marsikdo sicer zamahne z roko, češ, pa kaj, če sosed uporablja moj priklop v internet. Bog mu požegnaj. In tako altruistično razmišljanje bi celo lahko podprl …če…. Prvič, niso vsi sosedje dobri po srcu in kaj hitro lahko naletiš na nekoga, ki ti priklopljen v tvoje omrežje spremeni iz čiste zlobe ali za zabavo vse nastavitve. Tak primer sem že videl v praksi pri moji sosedi. Drugič, obstajajo ljudje, ki na internetu izvajajo razna kriminalna dejanja, si izmenjujejo pedofilske slike, vdirajo v računalniška omrežja in podobno. Večina teh ljudi zelo dobro pozna načine, kako lahko nekoga izsledijo in vedo, da so razne spletne kavarne, knjižnice in podobni javni prostori z priklopom na internet običajno pod video nadzorom. Zato so prosto dostopna brezžična omrežja sredi blokovskega naselja idealna za tako početje, ko pa kriminalisti ugotovijo, od kje je prišlo recimo do vdora na neko spletno stran in potrkajo na vrata lastnika brezžičnega omrežja, pa mamo na vratih zadane infarkt. Moj sin, odličnjak in dobitnik bronastega delfinčka iz šole v naravi, pa pedofil?

Kot se za vsak kuharski recept spodobi, pa najprej osnovne sestavine za domače brezžično omrežje. Za osnovno postavitev potrebujemo:

1 kos Brezžičnega usmerjevalnika

Ključni del vsakega domačega brezžičnega omrežja je tako imenovani brezžični usmerjevalnik (Wireless Router ali Wireless Network Access Point ), naprava, ki se priključi na vmesnik, povezan v internet (ADSL ali kabelski modem, v zadnjem času tudi mobilni internet) in ima vgrajen radijski del, prek katerega se potem ostale naprave povežejo v omrežje. Nekateri ADSL vmensiki imajo brezžični dostopno točko tudi že vgrajeno ali jo je možno opcijsko vgraditi naknadno.

Pri brezžičnih usmerjevalnikih lahko poleg ostalega izbiramo tudi med modeli, ki podpirajo tudi že mobilni internet prek UMTS omrežja (recimo Linksysov model WRT54G3G), nekateri imajo vgrajene tiskalniške strežnike, ki omogočajo enostavno tiskanje znotraj omrežja na skupni tiskalnik ali pa celo vgrajen NAS disk za shranjevanje podatkov. Na ceno pa te opcije jasno ne vplivajo ravno blagodejno.

1 kos Omrežne brezžične kartice (Wireless PCI Network Card ) ali Brezžičnega USB ključka (Wireless USB)

Ti napravi sta po funkcionalnosti enaki in služita za priklop računalnika v brezžično omrežje. Za montažo brezžične mrežne kartice je potrebno odpreti računalnik in vstaviti kartico v PCI režo, medtem ko USB vmesnik samo vtaknemo v USB vhod na ohišju računalnika in ni potrebno odpiranje ohišja. So pa ponavadi kartice nekoliko cenejše in imajo zunanjo anteno, ki jo lahko postavimo nekam na mizo oziroma tako, da je sprejem signala čim boljši. V primeru prenosnikov ima večina (novi praktično vsi) brezžični vmesnik serijsko vgrajena.

1 kos UTP mrežnega kabla primerne dolžine za povezavo med ADSL vmesnikom in brezžičnim usmerjevalnikom

Konfiguracija brezžičnega usmerjevalnika:

Ko vzamemo nov brezžični usmerjevalnik iz škatle (zabojnika), ima privzeto nastavljene tovarniške nastavitve. To v praksi pomeni, da praktično nima nobene vklopljene zaščite, administratorska gesla za posamezne naprave, oziroma določene modele istega proizvajalca, so prosto dostopna na internetu in znana, prav tako IP naslov naprave. Čeprav je zadeva verjetno po pravilnem priklopu lahko povsem funkcionalna in smo čez nekaj minut že brezžično v internetu, pa to pomeni, da enako velja tudi za vse tiste, ki naš radijski signal v okolici lovijo.

Po mojih izkušnjah je za začetnika manjši problem pri nastavitvah tudi običajno zanič prevedena, slaba dokumentacija, kopirana postrani tako, da je težko berljiva in z minimalno besedila. Verjetno večina uvoznikov z prevedeno dokumentacijo samo zadosti minimalnim zakonskim pogojem, ostalo jih kaj malo briga.

Vsi brezžični usmerjevalniki kar sem jih v praksi videl, so imeli za konfiguracijo vgrajen web strežnik in podporo za samodejno konfiguracijo TCP/IP omrežja prek DHCP protokola. Zato tak usmerjevalnik z mrežnim UTP kablom priklopimo na mrežno kartico računalnika (prek LAN priključka na usmerjevalniku) ter poskrbimo v nastavitvah računalnika, da imamo za lokalno omrežje in Internet protokol nastavljeno, da samodejno dobi IP naslov, kot prikazuje spodnja slika (za primer XP izberemo Nastavitve, Omrežne povezave, Local Area Connection):

Tako dobi računalnik IP naslov iz istega omrežja, kot je IP naslov usmerjevalnika.

Tu je morda klasično vprašanje, kako ugotoviti IP naslov usmerjevalnika, če ni pri roki dokumentacije. Najhitreje po moje tako, da v ukazni konzoli (cmd) vtipkamo ukaz ipconfig in pogledamo IP naslov računalnika, dobljen prek DHCP iz usmerjevalnika, ter masko omrežja. Recimo da je IP naslov 192.168.1.100 ter maska omrežja 255.255.255.0 (klasa C). Običajno je potem iskani IP naslov prve leve tri številke IP naslova računalnika, plus na koncu 1. V tem primeru 192.168.1.1

Naslednji korak je konfiguracija usmerjevalnika.

Ponavadi pride zraven na CDju že programska oprema, ki vodi s pomočjo čarovnikov uporabnika prek osnovnih nastavitev, druga možnost je, da pogledamo v dokumentacijo, kakšen je privzeti IP naslov usmerjevalnika (recimo 192.168.1.1) in ta naslov vpišemo v brskalnik, ki potem naloži spletno stran za konfiguracijo. Običajno je potrebno iz dokumentacije ugotoviti še geslo, da lahko spreminjamo nastavitve.

Sedaj pa k zaščiti brezžične dostopne točke.

1. Sprememba gesla usmerjevalnika

To jaz spremenim kot prvo. Pametno je izbrati kakšno naključno geslo, recimo vsaj 8 znakov. Namreč privzeta gesla nove naprave so znana, dostopna na internetu in vsakdo, ki ima dostop do našega lokalnega omrežja in ve to geslo, nam lahko popravi (prej pokvari) nastavitve usmerjevalnika. Spremenjeno geslo si je pametno zapisati na papir in spraviti na varno mesto, ker ga bomo morda potrebovali šele čez leta in zanesljivo pozabili.

2. Spremenimo SSID (Service Set Identifier)

To je ime omrežja, ki se pojavi na računalnikih, ki jih želimo priklopiti brezžično v Internet in so znotraj dometa brezžične točke. Če pustimo kar privzeto ime, potem morebitnemu hekerju damo jasno vedeti, s kakšno napravo ima opravka in tudi to, da zelo verjetno nismo spremenili osnovnih nastavitev in zaščitili omrežja. Morda za zasebno dostopno točko ni tudi pametno, da damo takšno ime, da lahko sosedje takoj ugotovijo, čigava je, recimo SSID: ONYX.

Usmerjevalniki imajo tudi možnost nastavitve, da onemogočimo pošiljanje imena SSID (disable SSID broadcast), kar potem pomeni, da omrežje ni vidno in za priklop potrebujemo vedeti ime omrežja. Vklop tega pomeni za večino naključnih obiskovalcev to, da za brezžično omrežje sploh ne vedo da obstaja.

3. Vklopimo šifriranje WPA

To je ključni del zaščite, ker z vklopom šifriranja zaščitimo omrežje pred prisluhi ter damo jasno vedeti sosedom in naključnim mimoidočim, da je to zasebno omrežje, ki potrebuje za dostop geslo.

Glede same izbire šifriranja imamo na voljo več možnosti, ker se standardi na tem področju izpopolnjujejo. Starejši je recimo WEP, ki ne nudi dovolj zaščite in ne vidim razloga, da bi ga uporabljali, razen če se v omrežju nahaja kakšen računalnik, ki podpira samo WEP. V tem primeru druge možnosti ni, ker je potrebno na usmerjevalniku vklopiti zaščito, ki je »najmanjši skupni imenovalec« vseh računalnikov (wi-fi vmesnikov), ki se bodo brezžično povezovali.

Danes običajna izbira je WPA-PSK, kjer izberemo geslo za dostop do omrežja. Daljše in bolj naključno generirano je geslo, varnejše bo omrežje pred morebitnim hekerskim vdorom. Laike pa običajno odvrne že povsem običajno, razumno dolgo geslo. Namreč za razbitje kode obstajajo programi, vendar počnejo to s pomočjo metode »brute force attack«, kar pomeni, da poizkušajo geslo uganiti s pomočjo nekih algoritmov. Vsekakor pa časovno zamudna operacija, ki je tudi kazniva, saj gre za vdiranje v tuje omrežje.

Najnovejša metoda kodiranja se imenuje WPA2 in je še težja, za vdore, vendar pa ne podpira vsa oprema tega standarda (XP SP2 recimo potrebuje popravek za podporo temu standardu).

4. Opcijsko vklopimo MAC filtriranje

Ta zaščita temelji na dejstvu, da ima vsak omrežni vmesnik (wi-fi, LAN…) različno tovarniško nastavljeno hexadecimalno kodo, ki je nekakšen »unique« identifikator mrežnega vmesnika. Tako lahko v usmerjevalniku nastavimo, da samo računalniki s točno določenim MAC naslovom lahko uporabljajo brezžično točko.

Če želimo pogledati MAC naslov LAN vmesnika na računalniku z XP zaženemo Start in run ter vpišemo cmd ter stisnemo Enter, da pridemo v konzolo. Tu vpišemo ukaz ipconfig /all, ki nam med drugim izpiše tudi fizični naslov (MAC) v obliki 00-A1-4B-56-77-B2.

Ta naslov potem vpišemo v usmerjevalnik in mu s tem povemo, da samo ta računalnik(i) lahko dostopa brezžično prek te točke.

Problem te metode pa je v tem, da je potrebno vpisovati ročno MAC naslove, kar se takoj zaplete, ko dobimo nekoga na obisk s prenosnikom in bi šel rad prek naše brezžične točke v internet. Da ne govorim o primerih, ko se pokvari matična plošča na kateri je vgrajena mrežna kartica in po zamenjavi nihče več ne razume, zakaj povezava ne deluje več (ker je drug MAC naslov op.ur.). Po moje nepotrebna komplikacija, če je nastavljeno šifriranje, poleg tega se da tudi MAC naslov s posebno programsko opremo poljubno spremeniti in torej usposobljenega hekerja nikakor ne zaustavi pred udorom.

Preberi še:
- Fonerosi by Onyx
- Wardriving oprema by ravbarji in žandarji

Free sex

»Free sex is like Open source software. Yes, It is free, but You never know who to blame for bad end user experience.«

dr. Onyx o prosto dostopni…hmmm… (kodi?)

Dan, ko so umrle sanje

Tole pišem v šoku in verjetno tudi v imenu vseh tistih premnogih, ki jim je Danijela Rakovič predstavljala upanje, luč, pot in nenazadnje dokaz, da se lahko na prestižno lestvico najbogatejših uvrsti tudi nek povsem navaden bančni uslužbenec, z povsem povprečnimi dohodki. Morda bi bil lahko to naslednjič nižji državni uradnik, vzdrževalec v tovarni ali delavka za tekstilnim strojem. Danijela Rakovič je bila za mnoge izmed nas mit, lahko rečem za marsikoga svetilnik v temi.

Sedaj so te sanje mrtve. Umrle so v trenutku, ko so nam mediji priobčili brez kančka zadrege neprijetno resnico, katere neprijetnost je v svoji kataklizmičnosti primerljiva z vsemi neprijetnostmi Ala Gora skupaj. Danijel Rakovič zares ni najbogatejša Slovenka in četrta na večni lestvici med bogataši, ampak je samo posodila svoje ime Bošku Šrotu, bratu od Bojana.

Še več, drobceno telo Danijele Rakovič je Boško več kot očitno nastavil direktno pred medijski strelski vod (sam pa se skril v prispodobi za kiklo), ki jo je neusmiljeno slekel skoraj do golega in razstavil linča lačni množici na ogled. V bistvu si je medijski strelski vod zares dal duška in temeljito opravil nalogo šele z objavo lestvice najbogatejših 100 letnika 2008 v reviji Manager, kjer je lastnica poštnega nabiralnika dobila ime, priimek in še sliko. Dama srednjih let, koščenega videza, ki kaže že prve resne znake gubic na obrazu, z lepimi, modnimi očali, nagajivo skravžlenih las in posiljenega nasmeška, ki izdaja, da ni ravno vešča (beseda vešča ima v slovenščini več pomenov, jaz mislim tu tistega prvega) poziranja pred fotografskim aparatom (bi se lahko glasil opis bogatašinje). Seveda ta lestvica se za mnoge Slovence bere kot tiralica, za potencialne lopove morda celo kot seznam, ki mu manjka do popolnosti samo še domači naslovi, pa izgine neznano kam dragocena Groharjeva slika, Kalinova plastika, zlata WC školjka ali Jaguar iz garaže odete v ebenovino.

Verjetno se je z promocijo v najbogatejšo Slovenko, in to dobesdedno kar čez noč, Danijela pričela zavedati, da igra ni tako nedolžna, kot ji je bila morda sprva predstavljena in očitno ni v enačbo (ceno storitve slamnate lastnice, govori se o pičlih 16 kilah evrov) vkalkulirala tudi moči medijskega linča (in posledične duševne bolečine). Poleg tega pa po moje z plačo nižjega bančnega uradnika nikakor ne moreš dolgo igrati najbogatejše Slovenke, saj drage obleke, kosila v elitnih restavracijah, prestižne umetniške slike in originalna koža Sibirskega Tigra za na steno dizajnerske dnevne sobe stanejo toliko, da povprečen Slovenski uslužbenec (mezdni delavec od 9:00 do 19:00) z plačo, kot znaša v Skandinaviji socialna podpora, ki jo dobiš če samo sediš doma in gledaš jutranji program po TV, ne more resno igrati bogataša niti nekaj dni, kaj šele cele mesece.

Tako domnevam, da se je v določenem trenutku, ko so letele ostre medijske bodice proti njej, Danijela Rakovič enostavno sklonila in razkrila v ozadju impozantno postavo Boška Šrota, ki je sedaj prevzel vlogo tarče medijskega »firing squada« in mimogrede na tiskovki iz Janeza Janše naredil še bav bav, pred katerim se je moral skriti za Danijelo Rakovič (pri čemer je mimogrede pozabil, da leta 2006 še ni bila odprta sezona lova na tajkune). To, da je del strelskega voda v bistvu na njegovi plačilni listi (Delo), je zanj kaj slaba tolažba (tu je še Dnevnik, Finance, POP TV…), kajti ogenj bo še nekaj časa silovit, potem pa bo vse potihnilo in življenje bo šlo zopet nemoteno naprej, kot da se zgodilo ni nič.

Proti Bošku Šrotu sam nimam nič, tako ne v besedah, kot tudi ne v dejanjih, in tudi glede prevzema nimam resnih predsodkov. Male delničarje pa itak nikjer nihče ne jemlje resno, vse drugo je demagogija in sprenevedanje. Lahko mu samo čestitam za pogum (plus big cohones, pesniško rečeno). Pivovarna je po moje kar solidna in stabilna naložba, vsaj na krajši rok. Možnosti za neko silno ekspanzijo ne vidim, ampak iz istega razloga ne vidim tudi možnosti za propad. Ljudje pač pijemo pivo, ki smo ga navajeni še iz otroštva, tako da se te navade lahko spremenijo šele čez generacije. Pa tudi če pogledamo recimo ponudbo po gostilnah, razen laškega in union piva, je vsa ostala tuja ponudba bistveno dražja, a žal nič boljša. Industrijsko pivo je pač industrijsko pivo, ne glede na nalepko na embalaži. In lepo je, če lahko portfelij zaključiš še z kakšno medijsko hišo tipa Delo, ker dober Public Relations je danes vreden več kot ves hmelj, kvas in voda iz Laškega skupaj.

Edino, kar me pri celi zadevi res zanima, pa še to čisto iz firbca, je to, koliko denarja dejansko potrebuješ, da prevzameš firmo vredno 1.600 milijonov evrov, kje si toliko denarja lahko sposodiš (domnevam na banki), po kakšni obrestni meri ti posodijo ta denar (ter zakaj se jim vsota za neko fizično osebo ali manjši s.p. brez zaposlenega ne zdi naravnost astronomska) in koliko stane zavarovanje kredita. Morda bi se iz teh podatkov lahko mnogi, ki jemljejo na bankah drage kredite, naučili kaj koristnega.

Da pa bi bil komurkoli po slovensko »fovš« zaradi tega posla, pa ne vidim razloga, tako kot nisem nevoščljiv tistemu, ki vzame za nepremičnino 100.000 € krede, ki jo bo vrnil nazaj vse skupaj 200.000 € v desetih letih. Tega se jaz ne upam, kdor pa si, ga pa občudujem. Četudi se piše Šrot.

Preberi še:
- Serviranje piva by Onyx
- Dummy bogataši by Onyx

Tihožitje

Film Ameriški psiho je na moji lestvici po številu ogledov na visokem drugem mestu, takoj za prvim delom Botra (mislim da sem si film pogledal vsaj petkrat). Sploh vrhunska je scena, kjer si japiji razkazujejo svoje nove vizitke in razpravljajo o tipografiji.

Sedaj pa sem končno prvič prebral tudi knjigo Bret Easton Ellisa, po kateri je bil film posnet. In že nekje na sredini knjige sem zaslutil, da je film močno cenzurirana različica knjižne uspešnice, ki govori o mladem japiju iz Wall Streeta, Patricku Beatmanu, ki je obseden s svojim zunanjim izgledom, pozna na pamet praktično vsa modna oblačila znanih kreatorjev, je sposoben celo poglavje modrovati o zadnjem albumu skupine Huey Lewis and the News, njegova edina skrb v življenju so mu težave z rezervacijami večerij v trendovskih New Yorških lokalih ter ima milo rečeno povsem neprimeren odnos do žensk, klošarjev in kužkov, ki ga dodatno stopnjuje še zloraba kokaina.

Recimo eden tak karakteristični odlomek iz knjige se glasi:

Ko z Jean pogledava v oblake, vidi ona otok, kužka, Aljasko, tulipan. Sam vidim, vendar ji tega ne povem, Guccijevo sponko za denar, sekiro, na pol presekano žensko, veliko, nabuhlo belo mlakužo krvi, ki se širi čez nebo, kaplja na mesto, na Manhattan.

Ob prebiranju knjige, še do vrha napolnjen svežih (krvavih) vtisov, pa sem mimogrede po končanem pikniku na vrtu naredil še spodnjo surealistično kompozicijo, ki trenutno še nima imena, ki bi mi bil všeč. Posebno bi rad kritike opozoril na namerno ustvarjeno asimetričnost celotne postavitve.

foto: dr. Onyx

Opomba:
Vodka Absolut je prava, pištola pa zračna imitacija prave Berette. Pri nas na deželi imamo nekako že tradicionalno navado, da streljamo v prazne piksne od piva po končanem pikniku. To, da zadevam daleč najbolje, upam da mi ni potrebno razlagati?

Je kaj trden finančni Most?

Iz čiste zlobe mi gre kar malo na smeh vsakič, ko zagledam novo reklamo v časopisu ali na TV za razne upravljavce premoženja in banke. Namreč te reklame v velikih količinah so zame nedvoumen dokaz, da tudi pri nas ni več daleč resna kriza raznih finančnih firm, saj meni delujejo precej panično. »Prosimo, vlagajte v naše sklade«, «mi znamo z denarjem«, «k nam po donosne depozite«, «z našimi skladi so cilji lažje laže dosegljivi« (plus komična slika astronavta, ki igra golf), »vaš depozit obrestujemo po stimulativni obrestni meri«… Pa kaj še.

Najprej glede depozitov.

Zadnjič sem bil po dolgem času zopet na banki in se z neko finančno svetovalko zapletem v daljši razgovor. Mimogrede ji nekoliko cinično omenim, da pri vezanih vlogah nima smisla govoriti o kakšnem varčevanju, saj tudi če vežem moj denar za naslednjih 100 let, ne bom z obrestmi pokril niti inflacije, ki je mimogrede na makro nivoju (izračunano s strani države) 6% na mikro nivoju pa verjetno še bistveno več (temu jaz rečem osebna inflacija, ker če kupujem stanovanje, ki je lansko leto stalo še 100.000 €, letos pa je že 130.000 €, me bodo težko prepričali v 6% inflacijo). Bančna svetovalka pa mi nazaj z nasmeškom odvrne, “od česa pa mislite bi potem živele banke in bi mi imeli za plačo?”

Razumem, razumem, samo kakor večina ljudi hitro opazi, vse banke po vrsti živijo zelo razkošno, poslovne stavbe so velike in vse v marmorju, višji bančni uradniki imajo močno nadpovprečne plače (za uslužbenke za šaltarji si tega ne upam trditi) in nenazadnje, njihovi informacijski sistemi dobesedno požirajo denar, pri čemer pa, paradoksalno, moraš za večino opravkov kar lepo na MATIČNO BANKO. Smešno, verjetno pa je v ozadju nek skrit namen, ker da računalniška tehnologija ne bi omogočala, da jaz na kateremkoli okencu iste banke opravim storitev, se mi zdi ..no ja, smešno? Da ne omenim tega, da so krediti na drugi strani pa obupno visoko obrestovani (običajno lepo zavito v pravniški drobni tisk), zahtevajo ne vem kakšna vse zavarovanja, zaračunajo ti stroške odobritve in verjetno še kakšno malenkost.

Zato po moje banke omogočajo zgolj to, da ti z »varčevanjem« (v navednicah) denar nekoliko počasneje izgublja na vrednosti, kot če ga imaš doma v nogavici. Prednost tega, da imaš ves denar doma na kupu, je pa nesporno ta, da se lahko drogiraš ob pogledu na bankovce po 500 €, česar ne bi mogel trditi za številke na zlati kartici America Expressa. Lahko pa gledamo na banko tudi kot cenovno dokaj ugoden trezor za denar, ki ga banka potem večinoma domnevam plasira tajkunom, za managerske prevzeme podjetji. Kaj v primeru, če zastavljene delnice, ki so verjetno edino zavarovanje kredita, močno padejo, pa je podobno idiotsko vprašanje, kot je bilo pred hipotekarno krizo v Ameriki govoriti o tveganih naložbah na nepremičninskem trgu.

Verjetno je za povprečnega poštenega državljana ključni finančni projekt v življenju rešitev stanovanjskega problema (v najem itak nihče noče, ker tipični Slovenec potrebuje nekaj za prijet, kar je samo njegovo). Za to po moje banke niso primerne inštitucije, ker so preveč oderuške in so stroški njihovega poslovanja previsoki. Za take zadeve je po moje prava stvar državno sponzoriran stanovanjski sklad (ali kakšna oblika hranilnice), samo postavljen na zdravih temeljih, ne pa nek tipično domač spaček, kjer lahko vsaka pripravnica na skladu prek zvez odkupi stanovanje namenjeno mladim družinam.

Sedaj pa vzajemci.

Dokler je denar dotekal v neomejenih količinah, ni nikomur niti na misel prišlo, da bi karkoli oglaševal (razen redkih izjem). Ljudski glas od ust do ust je bil najboljša reklama. »Ti posluši, men je pa balkanc lansko leto naredu solidnih 60%.«, «ha, ha, jaz sem pa kar v enga domačga vložu, pa me je lepo presenetu z 80 %«…

In danes…

No ja, tisti, ki so vzeli kredite in nesli denar direktno v sklade, so ob strmih padcih verjetno prvi tudi panično dvigali denar in reševali, kar se je še rešiti dalo.

Sam sem pred več kot dvema letoma vložil nekaj denarja v na novo odprt sklad in danes, če preračunam vrednost točke, prištejem še vse izstopne stroške in upravljalske provizije, sem še na slabšem, kot če bi denar enostavno vezal na banko. Poleg tega sem šel malo pogledati na splet, kam je sklad vložil denar in kako so rasle borze, na katere je vlagal denar in nisem odkril prave korelacije. Borze so rasle bistveno več, kot pa točka mojega sklada, ko pa so borze padle, je točka mojega sklada padla za približno isto vrednost. Skratka, vsaj kar se mene tiče, hvala lepa za vse in veliko sreče…jaz pa bom moj denar porabil že za kaj drugega.

In ko takole človek razmišlja, kam bi dal prosta sredstva, da bi vsaj pokril inflacijo, če že ne privarčeval kakšne procente, pride do ugotovitve, da resne in zanesljive opcije sploh ni, kljub vsej tej silni konkurenci, ki se očitno tako kot trgovci, za obrestne mere lepo dogovarja ob igranju golfa.

Torej je najbolje, da sproti vse zapraviš in živiš na absolutni finančni ničli. Tako vsaj nimaš neprestano občutka, da nekdo živi (pre)dobro na tvoj račun.

Sedaj grem pa spet oglase brat, da se še malo nasmejem.

Preberi še:
- Blokirana bančna kartica by Onyx
- Potop vzajemnosti by Onyx