Naslednji iz Blogosa leti Jonas

Kot je videti, je zadnje sezonsko čiščenje avgijevega hleva, ki sliši na ime Siol Blogos, iz elitnega kluba Hišnih blogerjev odneslo režiserja Andreja Košaka in meni neznano Urško Jerkič.

Če je pred nekaj leti, ko so si blogi šele utirali svojo pot, ta klub še imel nek smisel, ker je na nek način bloganje promoviral, češ, če bloga sam Jonas, potem je to pa res cool, to po moje danes ne drži več in bi Siol ta klub plačancev lahko mirno razpustil, brez da bi to povzročilo kakršenkoli tektonski premik v blogosferi. Nenazadnje, mnoge znane osebnosti iz sveta zabave, politike in gospodarstva, pišejo danes blog zastonj, iz lastnega interesa.

vir: Siol

Tudi če pogledam današnjo posadko, praktično med njimi ni nikogar, ki bi ga redno spremljal ali bi v meni zbujal kakršnokoli zanimanje.

Jonas in Crnkovič sta “stara prdca” (v klubu se jima je pridružil še Kastelic, da jim ne bo dolgčas), ki si ju očitno nihče ne upa postaviti na cesto, tako kot so Košaka, pri čemer Jonas blog ves čas spretno izkorišča za “product placement” in ima poleg Siolove žepnine baje tudi čisto praktične koristi od tega. Brezplačno naj bi med drugim dobil v dar celo Philipsov 42 činčni HD TV (full dobra televizija, vam rečem) vreden 4000 €, kot odziv na pobudo, da bo na blogu recenziral izdelke, ki mu jih šenkajo.

Crnkovič je zgodba zase, ker je on morda celo mastermind, ki te elitne blogerske iluminate novači, njegovi zapisi so pa itak večinoma samo kopije izpadov, ki jih objavlja za denar po ostalih časopisih.

Za Zupančiča, Šuljića in Stankoviča sploh ne vem, s čem se ukvarjajo, priznam pa, da nisem pri njih prebral še nobenega zapisa, iz katerega bi morda lahko razbral interesna področja ali dešifriral, od kje so se ti trije znašli med hišnimi. Verjetno pa so to spet kakšni pivski kolegi urednika oziroma nosilca licence “Hišni bloger”.

Irena Sirena je, če se prav spomnim, bila izbrana med navadnimi, zemeljskimi blogerji, čeprav kot zaposlena na Siolu verjetno ni res čisto zemeljska. Se pa strinjam, da si ona praktično (če obračunaš ure vloženega dela in truda) edina zasluži Siolovo mezdo hišnika, ker se res trudi ter če že drugega ne, generira precejšni promet na mrežni kartici spletnega strežnika. Ima pa zame presenetljivo velik krog zvestih bralcev, ki spremljajo zapise o tem, v kakšnih čeveljčkih se je prikazala Hilary Swank na rdeči preprogi in ali so vsi Jacksoni hodili k istemu plastičnemu kirurgu (to tudi mene čedalje bolj zanima).

Štern je morda od vseh teh še najboljši example, kako nizko je ta klub padel. Sam je “Slovensko ljudstvo” in predvsem mainstream medije pomagal nategniti s skrito kamero, ki je Gola resnica postala (ali je sploh gledal ta film v kinu?), v kateri je glumil predsedniškega kandidata, potem pa, ko je začel pisati blog, je že po nekaj povprečnih zapisih čisto ven padel, ker so se mnogi pohecali na njegov račun in jim je v odgovoru direktno povedal, da so oni zanj govna jedna, sam pa blog piše zato, ker to dela za dober denar. Kakopak, saj je med hišnimi Blogosa.

Če imaš za tepce druge, potem stojično sprejmi šalo tudi na svoj račun! Kaj tu ni Šternu jasno?

Sam sem bolj za hec kot Zares vrgel tarot karte, ki mi niso takoj dale odgovora na vprašanje, kdo bo iz kluba hišnih letel naslednji. Šele s pomočjo bajalice in kamnov iz Lune sem prišel do nedvoumnega odgovora, da naslednji iz Blogosa leti Jonas.

Samo kdo pri vseh blogerskih svetnikih je osmi potnik med to posadko, Dalaj Eegol?

Preberi še:
- V iskanju kvalitetnega bloga
- Hišni blogerji Siola

Debatni krožek

I: “Gospod predsednik, kolegi in kolegice. Pred pol leta smo sprejeli sklep, da bomo kavice plačevali iz lastnega žepa. Kaj dela sedaj ta kava na moji mizi?”

K: “Poglej I. Jaz zadnje pol leta plačujem vse kave iz lastnega žepa, če pa mi jo kdo slučajno prinese na mizo, jo pa kljub temu spijem. Sklepa ne moreš jemati tako togo. Lahko ti pa pokažem številke, koliko kavic sem plačala iz svojega žepa. Sedem tisoč štiristo petdeset mi piše tule na listku.”

I: “Pa ne no. Jaz imam tule podatek o popitih sedem tisoč štiristo osemdeset kavicah. Poslušajte, meni je vseeno, tudi če sklepa ne spoštujemo in še naprej pijemo kavice na tuj račun. Prav. Samo dogovorimo se in sprejmimo sklep, da prejšnji sklep ne velja več. Pika. Pa gremo na kavo.”

K: “Ne. Ne. To je povsem napačen podatek. Ne moreš seštevati Capuccine in Maciate. To tako ne gre.”

B: “Trenutek, trenutek I., jaz predlagam, da greva raje ven na eno kavico in se bova na štiri oči v miru pogovorila, kako naprej. “

I: “Ne, gospod predsednik, o tem se nimamo kaj več meniti. Sklep je jasen. Vsak plača kavo sam iz svojega žepa. Jaz kave ne pijem, zato se težko pogovarjam ob kavici. Dejstvo je, da sklep ni realiziran in da je kava, ki jo nisem sama plačala, na mizi pred mano.”

B: “Samo hipec…Spijmo v miru tole kavico, da ne bo mrzla. Bo še kdo smetano?”

Ups, a tole se pa snema?

Route add

Večina naprav, ki se jih da konfigurirati in imajo vgrajeno možnost priklopa v računalniško omrežje prek UTP mrežnega priključka, ima danes vgrajen preprost web strežnik, tako da se da vse nastavitve narediti s pomočjo enega izmed internet brskalnikov. Take naprave so recimo mrežni tiskalniki, stikala, zmogljivejši brezprekinitveni napajalniki z možnostjo nadzora, usmerjevalniki in tako naprej.

Manjši problem pa nastopi, ker ima nova takšna naprava običajno tovarniško nastavljen IP naslov, ki pa ni enak naslovu lokalnega omrežja in zato dostop do nje prek brskalnika ni čisto trivialen.

Recimo tak klasičen primer:

Kupimo mrežni tiskalnik, kateremu bi želeli nastaviti IP naslov in ostale malenkosti. Napravo prek stikala povežemo v omrežje, ampak iz ostalih računalnikov seveda ni vidna, zaradi drugačnega, tovarniško nastavljenega IP naslova (običajno je zapisan nekje v dokumentaciji, pri mrežnih tiskalnikih pa se da natisniti tudi stran z vsemi nastavitvami, kjer piše tudi to).

Če poizkusimo ping na naslov mrežnega tiskalnika 10.100.1.1 iz PC z naslovom 192.168.1.100 odziva ne bo, ker računalnik (točneje TCP/IP sklad) naslov razume kot da je naprava v drugem omrežju izven LAN, zato promet za ta IP pošlje na privzeti prehod (default gateway), ki je običajno usmerjevalnik v WAN.

Se da pa računalnik prepričati, da najde tudi pot do naprave, ki jo želimo konfigurirati in nima IP naslova iz istega LAN.

Če gre za XP OS v zgornjem primeru zaženemo CMD (konzolo) in vpišemo ukaz:

route add 10.100.1.1 192.168.1.100

V Linuxu  pa je sintaksa ukaza tudi podobna:

route add -host 10.100.1.1 gw 192.168.1.100

Najprej IP naslov omrežne naprave, zatem še IP naslov računalnika. S tem ukazom dodamo začasno v usmerjevalno tabelo nov zapis, ki računalniku pove, da naj te naprave ne išče prek prehoda v internetu, ampak direktno na lokalnem omrežju.

Za konfiguracijo sedaj samo še v brskalnik vpišemo IP naprave in če je šlo vse po sreči, dobimo masko za nastavlanje parametrov.

V primeru, da brskalnik uporablja proxy za dostop do interneta, je potrebno seveda še dodati IP naslov omrežne naprave med izjeme, sicer dostop ne deluje.

Štala na parkirišču Mc’Donaldsa

Včeraj zvečer grem na Nagce v McDonalds in na parkirišču je bila kot običajno precejšnja zmeda.

Čeprav so parkirna mesta lepo označena  z rumeno in logotipom firme, se veliko Ljubljanskih homijev na to enostavno požvižga in dokazujejo svojo uporniško naravo ali pozicijo v hierarhiji Ljubljanskega podzemlja tako, da parkirajo mimo ustaljenih pravil. Največji frajer z črnim BMWjem in zatemnjenimi stekli parkira dobesedno direktno pred vhod, kar na cesti, nekateri so očitno slepi na rumeno barvo in parkirajo tako, da zasedejo dva parkirna mesta, ali pa potrebujejo levo in desno vsaj meter prostora, ker so extra big in tako naprej. Tisti maloštevilni, ki parkirajo normalno, v tej zmedi izpadejo kot čudaki.

Tudi sam sem prisiljen parkirati na označeno parkirišče čisto blizu leve rumene črte, asimetrično, ker je bilo to edino še prosto mesto, model zraven pa je tudi parkiral tako, da če sem hotel izstopiti iz avta skozi vrata, nisem mogel avta postaviti na sredino označenega parkirnega boksa, kot bi bilo to normalno.

Potem pa pridem ven iz lokala in avti na parkirišču so se seveda zamenjali. Zraven mene pa samo DOBESEDNO nekaj centimetrov stran od voznikove strani parkira nek homie svoj avto, ki je bil že na pogled ves obtolčen ter je imel podrsano celo desno stran. Na zadnjem sedežu pa mali kuža v ptičji kletki iz lesenih palic, v kateri se je komaj premikal.

Ker ni variante, da pridem v avto iz leve, šoferjeve strani, se splazim  nekako čez sopotnikov sedež in previdno peljem vzvratno. Avto zraven je bil dejansko tako blizu, da sem moral poklopiti tudi levo ogledalo, sicer bi ga odtrgal.

Potem pa pride do mene model v rumeni Mc Donalds kratki majici, sicer lastnik avtomobila, ki je sedel za mizo pred lokalom in moj manever nekaj časa mirno opazoval ob Big Macu in mi začne z nasmeškom na obrazu pametovat, kako naj avto odvijem, da bom prišel ven.

Ne me jebat, homie!

Da bo pa mera zares polna, zopet s svojim ciničnim nasmeškom na obrazu zraven še nekaj bluzi, da je on čisto lepo parkiral avto med svoji dve rumeni črti, v smislu, češ da sem jaz tisti bedak, ki tu ne zna parkirat in sem si sam kriv, ker imam sedaj težave. To, da je bil moj avto že tam, ko ga je on parkiral čisto ob mojega, je pa pozabil.

Edina sreča je bila, da jaz nisem mogel izstopiti iz avta, ker sicer se bi tole lahko precej slabše končalo.

Preberi še:
- Hvala za šestko

Fountastičen mobilnik

O Mobitelovem oddelku za Itak đabest fountastične lingvistične akrobacije nimam najboljšega mnenja, sploh pa me čudi, da država dopušča podjetju, ki je v njeni večinski lasti, da takšne počne z jezikom.

Takšen masaker, kot ga izvaja Mobitel nad slovenskim jezikom, ni delal niti Pol Pot nad Kmerskim ljudstvom v svojem najbolj “plodnem” obdobju.

Včeraj pa je Mobitel izstrelil med svoje zveste odjemalce še “lasten mobilni telefoun“, ki ga tržijo pod blagovno znamko Itak Foun (foun kot piši kao što govoriš verzija angleške besede phone) in pri katerem razvoju naj bi naš operater ves čas sodeloval.

Če kdo slučajno prebere kakšno reklamno sporočilo ali novico na to temo, morda celo dobi vtis, kot da je naš Mobitel praktično razvil lastni mobilni telefounski aparat, izjemen high-tech dosežek, na katerega bi morali biti vsi ponosni in bi se nam morale ob novici takoj orositi oči?

Po propadli Iskri Delti in njenem Partnerju smo končno zopet v samem tehnološkem vrhu?

Itak? Ampak žal ne.

Koliko pa sodeluje recimo Mercator pri razvoju makaronov, ki jih prodajajo pod svojo blagovno znamko v trgovinah?

Praktično nič. Gre čisto za navadne, generične makarone, ki jih izdeluje proizvajalec (morda Mlinotest), ki sicer dela makarone tudi pod lastno blagovno znamko, le da na koncu proizvodnje linije zamenja ene plastične vrečke z drugimi. Ta ceneni iluzionistični trik z embalažo pa je (po moje) praktično vse.

In kaj je drugače pri Itak Founu?

vir: itak.si

Mobitel je morda res francoskemu Sagem Wirelssu namignil, kakšne vse funkcionalnosti bi želeli imeti v tem telefounu, na podlagi česar se je Sagem odločil, kateri njihov model to podpira ali pa je morda Mobitel kar izbral model iz njihovega kataloga.

Mobitel je verjetno res prispeval poslikavo ohišja telefouna, ki je meni sicer všečna (črna in bela sta moji najljubši barvi), ampack takšne slikice delajo ljudje na začetnih tečajih Adobe Illustratorja, s tem da že dobiš na računalniku predloge, ki so zelo podobne končnemu izdelku Itak Founa. Če slučajno na predlogi ni kasetofona, pa najdeš na googlu fotografijo in čez njo poženeš tracerja ali pa še kakšen Photoshop sketch filter. Pa je že to skoraj to.

Korak naprej bi zame morda bil, če bi jaz lahko prek interneta izbral grafično poslikavo, ali pa prispeval kar svojo z morebitnim posvetilom, kar bi delovalo kot nekakšen Itak Foun Tatu ter bi dobil tako lahko celo unikatni izdelek, z pravo osebno noto.

Mobitel je verjetno na koncu zares izbral, kakšna naj bo privzeta melodija zvonjenja in for free kot bonus nastavil še dostop do Facebooka.

Tu pa se (po moje) “high-tech” razvoj prvega slovenskega mobilnika praktično konča.

Če temu ni tako, bom z veseljem objavil popravek (čeprav uradno nisem medij, ki bi bil zavezan objavi popravkov), v katerem bo pisalo, kaj je v tem telefounu plod slovenskega znanja, na katerega moramo biti ponosni. Samo melodija zvonjenja in skin je (po moje) premalo.

Je pa ta telefoun za mlade vsaj poceni, right?

Po moje žal tudi to niti ne.

Zahtevati v prosti prodaji za nek takšen no name Itak Foun 155 € meni ne deluje ravno poceni in dvomim, da boš takšen rabljen telefoun lahko sploh komu prodal na Bolhi, tako kot pravega iPhona ali kakšno zares hudo Nokio.

Dopuščam pa možnost, da bo nekoč ta telefoun veljal med ljubitelji in poznavalci za tak relikt, kot grafike Andya Warhola. Samo prerokujem, da ne bo, kar lahko potrdi tudi vedeževalka Karin.

Preberi še:
- Trendowsko masakriranje jezika

Šternov kurček

Po tem, ko sem nedolgo tega bil prisiljen dr. Arturju Šternu za njegove posebne dosežke podeliti Blogersko malino 2009, ga moram ponovno vzeti pod lupo (povečevalno steklo), pa tu nočem karkoli namigovati o baje dokaj skromni dolžini njegovega penisa.

Jaz Šterna po pravici povedano še nisem uspel čisto poštudirati, koga ali kaj on v bistvu zares glumi, takole na hitro pa bi dejal, da poizkuša biti neka naša kopija angleškega igralca Sache Baron Cohena, le s to razliko, da je Sacha po profesiji zares igralec in svoje komične vloge igra, medtem ko pri dr. Šternu dobiš občutek, da on takšen zares je.

Nekako tako, kot bi Borat igral Borata ali Brüno Brüna, pri nas Štern igra Šterna. Kar pa ni več igra.

Zadnji njegov izpad, ki je predmet današnje kontemplacije, se je zgodil na barki Burja sredi Piranskega zaliva, kjer je kapitan gostil družbico sodelujočih v oddajah serije Piramid z fatalko Eriko Žnidaršič na čelu.

Tu nikakor ni šlo za kakšne same stare prijatelje ali zaključen družinski krog, ampak je bila družbica precej pestra, poleg tega pa po slikah sodeč barka ni bila zasidrana v kakšnem nedostopnem zalivu daleč stran od česarkoli živega, ker tega luksuza naša skromna obala niti ne premore.

Štern pa se gladko sleče do nagega in za povrh še prav nič sramežljivo pozira fotografom in kronistom družabne kronike ter rumenega tiska.

vir: Nova

Jaz o Bontonu sicer kaj veliko ne morem pisati, ker ga osebno ne poznam, samo se mi pa zdi že čisto iz stališča osnovnih pravil lepega vedenja takšno obnašanje nedopustno.

Če bi bil jaz na tisti barki, ali pa če se postavim v vlogo Erike Žnidaršič, bi mi bilo odvratno gledati golo rit nekega tipa, bivšega predsedniškega kandidata, medtem ko jem brancina na žaru ali pa klepetam z hostesami in ostalimi zajčicami, ki niso pri stvari, ampak jim pogled ves čas nehote uhaja k doktorskem mednožju.

Ne me narobe razumet, jaz nimam nič proti golim ritkam, sploh če so ženske in tudi sam sem se že kje na samem kopal nag. Ne moreš pa po moje tega početi pred takšno skupino bežnih znancev, katere morda nekatere prvič vidiš v živo. Med njimi je bila verjetno tudi kakšna dama, ki ji tisti večer enostavno ni bilo do kurcev.

In nenazadnje imamo ljudje serijsko vgrajen sram, ki nas dela tako drugačne od živali. Zakaj bi se ga sramovali in ne pravilno uporabljali?

Pa tudi če sram pri nekomu ne deluje, tako kot bi moral, ima družba kot varovalko še dodatno postavljene pravne norme, ki natančno določajo, kaj se sme in kaj se ne sme.

Če dr. Šterna morda tematika bolj podrobno zanima, mu lahko organiziram delovno srečanje z mojo ekipo odvetnikov, ki mu bodo lahko ob pivu na Burji predstavili Zakon o javnem redu in miru (ZJRM-1), ki pozna tudi člen o Nedostojnem vedenju:

Kdor na javnem kraju spolno občuje, razkazuje spolne organe ali na vsiljiv način ponuja spolne usluge in s tem koga moti, povzroči vznemirjenje ali zgražanje ljudi, se kaznuje z globo od 50.000 tolarjev do 100.000 tolarjev.

Plavajoči gostinski objekt, kar zame barka Burja vsekakor je (na sliki se vidi roštilj in pivo), se šteje zame kot javni kraj in na tisti barki bi se lahko našel nekdo, ki bi ga Šternov lulček spravil v stanje blaženega vznemirjenja ali celo zgražanja. Potem bi pa priplul P111 z  rotirajočimi modrimi lučmi (če ni že spet v popravilu kje na suhem) in dr. Štern bi lepo colal v tolarjih za tale ekshibicionizem.

Res pa je, da spolni organ po slikah sodeč ni ne vem kako velik in temu primerno je verjetno bilo bolj skromno tudi vznemirjene na barki (Regina mi je delovala čisto odsotno in hladno). Ampak to je zgolj olajševalna okoliščina, ki ne zmanjša teže skaljenega javnega reda in miru.

No, kar se tiče dolžine, bom pa samo tole rekel (na nekih spletnih straneh se je razvila poglobljena debata, ali gre morda v tem primeru za najmanjši še živeči kurec pri nas):

Za lulat je več kot dovolj (nenazadnje lulajo tudi ženske, ki so še bistveno manj obdarjene od Šterna), za vse ostalo naj se pa brigajo tisti ali še raje vidim tiste, ki jih to do-tično orodje  zadeva.

Mene sigurno ne.

Posladek dneva

Verjetno ni težko ugotoviti, da je večina blogerjev, sploh pa blogerk, na nek simpatičen način malo čez les. Samo o tem se pač javno ne govori, ker velja to nekako bolj za interni problem tako imenovane blogosfere.

To morda v prvem stiku z posameznim primerkom blogerja ali blogerke niti ni takoj opazno, gre pa za podoben fenomen, kot pri domači kuhinjski čebuli.

Dokler je lepo zapakirana v ovoj (se opravičujem, ker ne poznam pravih kulinaričnih izrazov), je vse v redu, potem pa, ko jo počasi odmotavaš, plast za plastjo, opaziš, da se ti čedalje bolj rosijo oči in na koncu jočeš kot kandidat, ki mu zmanjka samo ena bela kugla do polnopravnega članstva v prostozidarski loži.

Današnji posladek dneva, je eden največjih blogerjev današnjega časa Perez Hilton, ki pa se je grdo osmešil ob nedavni smrti Michaela Jacksona, ker je najprej na svojem blogu trdil, da gre pri njegovi smrti spet za navaden publicity stunt, da bo blamaža res popolna, pa je pokojnega pevca v MS Paintu opremil z neokusnim napisom Heart attack or cold feet?.

Ampak če dobro pogledamo pričujoč posnetek blogerske zvezde velikega kalibra lahko opazimo, kako zelo se je zmotila vsem nam ljuba urednica Sabina Obolnar, ko je nekoč zapisala, da so blogerji dolgočasni odvisneži, ljudje ki cele dneve presedijo pred ekrani.

Ali komu model, ki nosi kapo Hello Kitty in podložene roza spodnjice, deluje dolgočasno?

Windows 7 (who cares)

Windows Vista se, po mojem osebnem mnenju, brez prevelikega truda lahko kvalificira med najbolj zgrešene (tu ne mislim zanič) računalniške izdelke vseh časov in se postavi ob bok hišnemu Microsoft Bobu, ki je bil grafični vmesnik (Windows 3.1) namenjen butastim uporabnikom, za katerega je veljalo, da je “far more stupid than its users“  (ironično, ampak Vista meni  izgleda tudi samo kot grafična preobleka oziroma šminka čez XP).

vir: cybernetnews.com (Microsoft Bob)

Da je to jasno že nekaj časa tudi Microsoftu priča dejstvo, da so očitno opustili vsakršno upanje, da Visti izgradijo (ne povrnejo) ugled z popravki, ampak so raje naredili hitro križ čez Razglede in se  resno lotili njene prenove pod čisto novim kodnim imenom, ki pa po popolnoma neizvirnem imenu prej spominja na prastare Windows 1 (85), Windows 2 (87) in Windows 3 (90).

Kako zelo je Windows Vista iz komercialnega vidika miserable failure, bi neukemu opazovalcu lahko povedalo že dejstvo, da je dr. Onyx v vseh teh parih letih od izida leta 2006, osebno videl Visto samo nekajkrat, z njo pa delal največ kakšno uro (bruto).

In ne, ne delam v mesnici ali cvetličarni.

Če malo pobrskam po spominu, sem v bistvu Visto videl samo na enem računalniku res za kratek čas in na novem privat prenosniku od znanca, pa še ta je bil ves razočaran, ker ni dobil  zraven računalnika naloženih XPjev. Komaj sem ga potolažil, da bo za doma tudi Vista dobra in da se bo že naučil uporabljati nove ikone. Nekaj časa mi je potem še težil, jokal in stokal, da bi mu vendarle naložil XPje, ker se nikakor ne znajde in ima v službi tudi XPje, ampak potem je našel nekoga drugega, ki mu je naložil njegov najljubši OS, s katerim živi zadnjih nekaj let in s katerim sta se spoprijateljila (v mejah normale).

In kakšne so možnosti Windows 7?

Tisti, ki ta blog berejo nekoliko dlje časa, se bodo morda spomnili trilogije zapisov Hasta la vista Vista, Hasta la vista Vista Reloaded in Hasta la vista Vista Revolution. Mimogrede, ko danes berem te zapise, se enostavno ne morem načuditi, da so bili moji možgani v tistem času sposobni sproducirati takšno bravuro (virtuosic passage intended to show off the skill of a performer).

Ampak po opisu novosti v Windows 7 (v bistvu gre samo za tehnični redesign Viste), velja skoraj čisto vse napisano tudi za ta Microsoftov marketinški poizkus. Ko zraven v enačbo dodam še za moj okus močno pretirane cene posameznih paketov, je usoda Windows 7 nekaj mesecev pred izidom zame že zapečatena.

Verdict: Like It Not.

Zahtevati 300 € za nekaj, kar še vedno konkurira brezplačnemu Linuxu in je v bistvu zgolj optimizirana verzija že razvitega izdelka (torej ne gre za čisto nov razvojni cikel), je zame navadno norčevanje iz potrošnikov in kaj takega si lahko res privošči samo nekdo, ki se obnaša kot nekakšna globalna računalniška davkarija po sistemu “Microsoftu, kar je Microsoftovega” (pa ne se preveč spraševat, ker vas bo samo glava bolela).

In če pogledam stanje skozi Microsoftova črna očala, je njihov morda najboljši izdelek vseh časov (Windows XP) postal danes prava nočna mora, ki se jo obupno oklepajo predvsem poslovni uporabniki in ki ni sposobna več prinašati zadostne količine “cash flowa” ter vzdrževati po mojem mnenju  močno predimenzioniranega Microsofta.

Windows 7 ima seveda vse možnosti, da postane OS za naslednje desetletje, ob pogoju seveda, da bo XP potisnjen v kot, tako zaradi pravnih omejitev licenčne politike, kot tudi, da mu bodo proizvajalci strojne opreme odrekli podporo (po domače povedano, ne bo več šoferjev).

Windows 7 pa lahko grdo pogori v primeru, če se EU, ki predstavlja ogromen trg, nekega dne odloči, da ne bo samo kasirala milijarde dolarjev od raznih za lase privlečenih tožb, ampak bo na lastne noge postavila tudi svojo industrijo programske opreme ter tako zagotovila visoko tehnološka delavna mesta.

V tem primeru pa bi se lahko kaj hitro zgodilo, da bi Microsoft poznali samo še po operacijskih sistemih za “igrice” in “domačo uporabo” (web & home made porn).

Ampak za te potrebe bi bil pa vrh glave dovolj tudi malo dodelan XBOX 360, ki stane v elitni izvedbi toliko, kolikor hočejo samo za tehnični redesign Viste iz davnega leta 2006.

New York homies

Ko sem pregledoval posnetke iz New Yorka, sem naletel tudi na tole neoliberalistično (vsi morajo vrteti pedale, samo enemu dajo, da lahko šofira) čudo tehnike.

Zakaj tega pri nas še ni v prosti prodaji, ne vem, ima pa rešitev velik tržni potencial, ker temelji na dokaj obnovljivih virih energije.

Hvala za šestko

Kdor pride prvič v restavracijo Mc’ Donalds, je verjetno presenečen nad prijaznostjo tam zaposlenih uslužbencev.

Po nekajkratnih obiskih ti postane jasno, da ta prijaznost nikakor ne more biti spontana, ker se vsi prodajalci obnašajo kot kakšni dummy kloni, ki imajo na enak način sprane možgane in se trudijo z posiljenimi nasmeški. Ko jih nekaj časa opazuješ, lahko še sam napišeš priročnik za zaposlene v Mc’ Donaldsu, ker je obnašanje praktično do potankosti predvidljivo.

Sam v Mc’Donaldsu jem vedno samo isto kombinacijo, zato prodajalcem prihranim muke z zaigrano prijaznostjo in jim zdrdram na pamet, kaj bi rad. En čiken mc’nagec meni, srednji, z koka kolo brez omake, brez igračke in ne hvala, nič sladkega ne bom zraven.

To včasih koga izmed prodajalcev povsem zmede, ker v bistvu dobi v enem stavku že vse odgovore na zastavljena vprašanja. Kakšen še nekaj jeclja in mi še vedno poizkuša prodati zraven še kaj sladkega ali pa veliko porcijo, večina pa je kar dojemljiva in se z naročilom sprijazni. Mi je pa pri vsem skupaj smešno še to, da so (zaigrano) prijazni tudi med seboj, saj se prodajalec vedno zahvali osebju v “kuhinji”, ki pakira čiken mc’nagce z »hvala za šestko«.

Baje pa obstaja dejansko nek kodeks obnašanja, ki se ga morajo držati vsi zaposleni v njihovih restavracijah in v tem kodeksu naj bi med drugim pisalo, da se morajo stranki po vsakem naročilu prijazno nasmehniti.

Meni osebno je tale igrana prijaznost en navaden posušen čiken mc’šit. Instant hrana – Instant prijaznost.

Bistveno raje imam prodajalce in prodajalke, ki se obnašajo spontano in ne poizkušajo biti za vsako ceno prijazni do mene.

Na kakšen način v Mc’ Donaldsu zagotavljajo takšno disciplino sicer ne vem, verjetno pa se vsake toliko časa v vrsto postavi tudi kakšen njihov »inšpektor«, ki prešteje nasmeške in potem sledijo sankcije, če ni vse po kodeksu.

Je pa zanimivo, da imajo na drugi strani tudi zaposleni v Mc’Donaldsu veliko za povedati čez svoje stranke in ena izmed zaposlenih prodajalk je napisala kar cel seznam (McRules), kako naj bi se gosti obnašali in kaj bi morali upoštevati, ko težijo osebju:

Does this look like toys-r-us? Who cares if your kid’s got 10 of the same toy already. Thats telling me you dont feed them at home enough

Dont fucking ask me if your sauce is in the bag if you never asked for it in the first place.

Dont scream at me if i ask you to repeat your order.. we’re talking about cheeseburgers , not missiles..so calm down!

Please dont order a combo and then when i ask what kind of drink you tell me you dont want one. that defeats the whole purpose of ordering a fucking combo idiot!

If you dont see tomatoes on the sandwich in the picture dont fucking ask me to take them off. The big mac has been around for ages.. it dosent have tomatoes..

Don’t come into the lobby two minutes before we close. chances are I’ve already cleaned, and it will only cause me to do unspeakable things to your (already stale) food.

Žal so avtorico tega manifesta po tem, ko so ga šefi zgroženi opazili na spletu, baje kar vrgli iz službe, čeprav je večina pripomb na mestu.

Kaj pa zaigrana fucking prijaznost, Lovin’It?