Baraba mi je sunila registrske tablice

Včeraj popoldan pridem do svojega avtomobila in ne morem verjeti svojim očem. Na avtu ni bilo več obeh registrskih tablic.

Ker sem pred kratkim pisal o mestnem redarstvu, mi je prvo prišlo na misel, da je to morda sedaj nov način kaznovanja za napačno parkiranje, ker je verjetno ceneje vzeti tablice, kot pa odpeljati avto s pajkom. Ampak kljub vsemu avto ni bil tako zelo napačno parkiran, da bi morali poseči po tako drastičnem ukrepu.

Potem pogledam malo bolje in opazim, da je plastika, ki drži tablice, polomnjena in gre očitno za krajo.

Ker se mi je to zgodilo prvič in nimam pojma, kakšen je postopek v tem primeru, se odločim, da izkoristim klic v sili. Pokličem prek mobilnega telefona 113 in dežurni v OKC me usmeri do najbližje policijske postaje, kjer je potrebno narediti zapisnik (v bistvu gre za tatvino). Baje je vožnja brez tablic sama po sebi prekršek vreden par 100 €, ampak ne bom hodil par kilometrov peš po Ljubljani. Med vožnjo do policijske postaje srečam mimogrede dve policijski patrulji, ampak obe sta se ukvarjali z drugimi rečmi, tako da sta me pustili pri miru. Ravno tega se mi še manjka.

Na policiji potem naredijo zapisnik in mi svetujejo, da grem po nove tablice na najbližji AMZS, kjer uradujejo tudi popoldan. Druga opcija je menda čakanje, če se tablice slučajno kje najdejo, samo medtem se ne smeš voziti z avtom brez tablic. To pa nekako ni opcija. Nič, se zapeljem brez tablic še na najbližji AMZS. Cena za nove tablice je 40 €, dobim pa še natisnjeno novo prometno. Potem pa še na bencinsko črpalko po nov plastičen okvir. Cena 6 €. Kaj je z zavarovanjem avtomobila, moram še ugotoviti. Upam da ni potrebno natisniti še nove police za 20 €?

Včasih sem se malo norčeval po forumih, da pri nas zapirajo samo “kurje tatove”. Ko ti prvič ukradejo registrske tablice upaš, da bodo kriminalca ujeli in ga za dolga leta spravili za zapahe. Marsikje na Bližnjem vzhodu pa bi mu za tako nagnusno, sprevrženo dejanje, odsekali desno roko.

Kakor berem, se ukradene registrske tablice potem večinoma uporabljajo za krajo bencina na bencinskih črpalkah, ko zlikovci montirajo na avto ukradene tablice, natočijo bencin in odpeljejo, brez da plačajo. Ukradene registrske tablice pa pridejo prav tudi pri kakšnih večjih kaznivih dejanjih, kot so ropi SKB trezorjev in podobno.

Me pa ob vsem tem samo nekaj čudi.

Menda pri nas na leto ukradejo okrog 5000 registrskih tablic (podatek za leto 2006). Povprečen avto stane 10.000 € ali več. Ampak registrske tablice so pa še vedno pričvrščene z neko ceneno plastiko, vredno par evrov, tako da baraba potrebuje samo par sekund, da jih ukrade!

Bistveno boljša rešitev, ki pa ne more biti toliko dražja, so po moje kovinski okvirji, kjer tablico nekako priviješ v okvir (direktno sicer ne smeš, ker nove EU tablice nimajo lukenj) in jo nikakor ni možno sneti v nekaj sekundah ter je riziko za barabo precej večji. Menda pa obstajajo celo vijaki s posebnimi navoji, ki se hitro privijejo, odvijejo pa bistveno počasneje.

Ampak tega pa na bencinskih črpalkah ne prodajajo in tudi novi avtomobili imajo še vedno montirane najbolj cenene plastične nosilce, potiskanimi z reklamnimi napisi raznih avto hiš.

Lesena signalizacija

Sicer ne vem natančno, kaj naj bi tale, iz fižolove prekle narejeni trojni andrejev križ pomenil. Očitno pa stanje slovenske železniške infrastrukture ni ravno najboljše in up to date.

Baje je po avtocestnem križu sedaj na vrsti za face lifting še naš železniški križ.

Davkoplačevalci ob tem lahko res samo pobožno upajo, da finančno brezno tu ne bo seglo tako globoko in da ne bomo zgradili po vzoru avtocest še najdražje železniške infrastrukture na svetu.

Berlusconiju Nobelovo nagrado za kemijo!

“Če si je Barack Obama zaslužil Nobelovo nagrado za mir že po nekaj mesecih predsedovanja ZDA, potem bi moral Silvijo Berlusconi dobiti vsaj tolažilno Nobelovo nagrado za kemijo zaradi kemične privlačnosti, ki jo čuti do lepih, mladih in zagorelih afro američanov.”

dr. Onyx ob razglasitvi Nobelovega nagrajenca

La Pizzeta

V Hočah, bogu za hrbtu nekje pri Mariboru, sem odkril pravi mali kulinarični čudež, ki se mu reče La Pizzeta.

Če ti nekdo za ta lokal ne pove, ga sam sigurno ne odkriješ, razen če nisi sosed, ker leži nekoliko stran od glavne ceste. Lokal deluje  po samopostrežnem principu, podobno kot recimo v nekaterih hotelih. Vzameš krožnik XL velikosti in potem baje lahko gor naložiš kolikor hočeš, vse to se šteje kot eno kosilo, ki stane 3.8 €.

Kakor sem opazil, imaš na izbiro prek deset vrst najrazličnejših mesnih jedi, od rib in kalamarov, do raznih paniranih piščančkov, čevapčičev, zrezkov in podobnega. Za tiste z dobrim apetitom sigurno velika skušnjava. Vzeti tri pohana kurja bedra in pet čevapov, ali tri čevape in pet kurjih beder? Jaz sem se ob tej težki dilemi skoraj psihično zlomil. Prilog je tudi veliko in tako nisi obsojen samo na riž ali krompir. Bistvo pa, da lahko vzameš malo tega, malo onega ali veliko tega in veliko onega. Ne pa da dobiš samo dunajski šnicel velikosti pol Piranskega zaliva, ki gleda potem čez krožnik, kot je to običaj v nekaterih Gorenjskih gostilnah. Hrana pa je za take vrste gostilne presenetljivo okusna in sveže pripravljena, za razliko od kakšnega Spara v Cityparku, ki se lahko v primerjavi s hrano v La Pizzeti skrije tri klaftre pod zemljo in nikdar več ne pride ven na površje.

Da bi kaj podobnega obstajalo v Ljubljani in da bi se za tako ceno lahko tako dobro najedel, ne poznam.

V zadnjem času se mi zdi, da je bil v Ljubljani kar nekakšen trend, da so zapirali po vrsti vse klasične restavracije, kjer se je dalo za razumno ceno dobiti kosilo ali malico in odpirali na njihovem mestu ali klasične gostilne, kjer strežejo samo jedi po naročilu in so temu primerno potem tudi drage, ali pa obrate s hitro prehrano, kjer prodajajo kebabe, bureke, pizze ali konjske pleskavice.

Sem pa zadnjič pri hotelu Lev odkril nek pajzl Cvrtnica, ki je zame čisto nasprotje La Pizzete.  Velikost lokala je  dobesedno par kvadratnih metrov in v njem pečejo na olju tudi razne ribice in kalamare, le da so cene za tako luknjo meni absolutno pretirane. Porcija kalamarov recimo stane okrog 5 €, ampak zraven ne dobiš nič, niti koščka kruha. Če hočeš kruh, ti ga zavitega v plastično folijo zaračunajo še posebej 40 centov in to ob tem, da je že porcija tistih ubogih kalamarov zame škandalozno draga. Če pa potem zraven vzameš še nekaj za popit, je cena za to vse skupaj okrog 8 €! Ne se hecat! In ponavljam, to sploh ni gostilna, ali vsaj restavracija, ampak navadna luknja s hitro prehrano, v kateri se dobesedno komaj obrneš.

Mislim da imam licenco za miss

Verjetno bi moral pogosteje brati moje poštne predale. Kot kaže mi je neki gospod Ngobe Seki Seki N’atega iz Nigerije že nekaj časa nazaj poslal priporočeno pismo po elektronski pošti, v katerem me obvešča, da sem samo jaz uradno postal lastnik licence za izbor miss Slovenije in pri tem izraža believing that you will never let me down either now or in the future.

V pismu se mi potem Ngobe Seki Seki N’atega iz Nigerije še malo potoži, da so ga moji predhodniki zelo razočarali, ker tole z izbiranjem misic pri nas ni teklo tako, kot bi moralo. Eden izmed nosilcev je pa baje kar pozabil, da ima licenco ali jo je celo nekam založil. Me pa ob tem hkrati še prosi, če lahko mimogrede odprem zanj en moj bančni račun, da bo on potem prek njega nakazal 12 milijonov USD na nek drug bančni račun, meni pa ob tem ostanejo še neki procenti. V bistvu dvakratni bingo. Poleg licence bom izgleda še mastno zaslužil, brez da mignem s prstom.

Ker sem še bolj nov v tem Nigerijskem poslu z misicami, trenutno še ne vem, kako bom vse skupaj izpeljal. Dobro se pa zavedam, da tale licenca prinaša tudi veliko odgovornost in ne gre tu samo za to, da izbereš neko gostilno in gledaš mlade deklice v kopalkah.

Razmišljam, da bi najel eno gostilno, recimo Pri Pavli se mi zdi da bo kar v redu, kjer bi se potem kandidatke, večinoma mlajše deklice, malo sprehodile v kopalkah pred nosilcem licence, kar sem pa v bistvu v tem primeru jaz. Glede na to, da Pri Pavli verjetno še niso vklopili centralnega ogrevanja in zna biti noter že kar pošteno mraz, sploh za sprehajanje v kopalkah študiram, da bi priklopil na elektriko še kakšen bonus kalorifer, da ne bodo kandidatke potem okrog govorile, da Onyx pripravlja zanič izbore, kjer se ob svečkah je krvavice s kislim zeljem.

Verjetno bo potrebno vzeti tudi kakšne mere kandidatk za misice, zato bom od doma prinesel za vsak slučaj še eno navadno vago iz kopalnice, samo moram še prej popraviti kazalce, ker imam sedaj nastavljeno, da je nula šele pri desetih kilah. Pa še en star mizarski meter bom prinesel, da jih izmerim okrog trebuščka, prsi in ritke, ker baje tudi to šteje. Ne moreš misice izbirati kar nekaj na pamet in po občutku.

Glede tega, ali morajo vse kandidatke spati z nosilcem licence ali pa spi samo zmagovalka, se moram pa še malo posvetovati z Ngobe Seki Seki N’atego iz Nigerije, ker on ima sigurno več izkušenj v tem poslu, kot jaz. Se pa glede tega ne obremenjujem preveč. Kot pravijo naši južni slovanski bratje Nije teško, što se mora.

Preberi še:
- Ternarjevi je potrebno vzeti naziv Miss

Sodniški strel v koleno

Kot sem včeraj nekje prebral, naj bi čisto vsi sodniki delovnega in socialnega sodišča vložili tožbe proti državi zaradi po njihovem mnenju premalo izplačanih plač in so tako praktično vsi “okuženi”, ker gre v tem primeru potem za konflikt interesov. Ampak kot kaže pa niso veliko razmišljali o tem, da so oni edini pristojni v tej državi odločati o taki tožbi in so se tako s to potezo spravili v pat pozicijo, ker država nima še enega neodvisnega delovnega in socialnega sodišča.

O ti smola, to je pa res huda zagata.

Če bi se prej sodniki vsaj enkrat dobili na pivu in taktično posvetovali, kako tožbo pravno korektno izpeljati, bi lahko ugotovili, da ni pametno, če čisto vsi do zadnjega vložijo tožbo in bi vsaj enega izmed njih naključno izžrebali, da se tej pravici odpove in bi potem lahko za svoje kolege “pravično” odločal v teh primerih. Sami bi se mu pa potem že nekako oddolžili, če drugače ne pa z enim hitrim satelitskim strokovnim izletom v čarobni Dubrovnik, po vzoru Novartisa in naših zdravnikov.

Seveda nastali problem še vedno ni čisto nerešljiv, saj lahko dodatno zaposlijo še enega delovnega sodnika na delovno sodišče, ki pa ne sme biti okužen in bo potem on prevzel te primere.

Mi pa meni kljub vsemu še vedno ena zadeva ni čisto jasna. Namreč sodniki vedno poudarjajo, da se enakost treh vej oblasti začne in konča pri plačah in denarju, kar mislim da je ugotovilo tudi ustavno sodišče (mimogrede sodi tudi to sodišče v sodno vejo oblasti in tako odločajo ustavni sodniki v bistvu tudi o svojih plačah in privilegijih). Po tej logiki ves čas zahtevajo izenačitev sodniških plač s poslanskimi, ne pa obratno, kar bi bila tudi očitno pravno korektna možnost.

Ampak sodniki pa so namerno ali nenamerno ob tem prezrli, da so oni verjetno edini funkcionarji, ki so izvoljeni v trajni mandat, saj imajo tako poslanci, kot tudi politično nastavljeni funkcionarji v državni upravi, zelo omejen rok trajanja. Tako je sodniška služba danes ne samo služba za nedoločen čas, ampak te do upokojitve praktično nihče ne more odpustiti, razen če ne storiš kakšne hujše kršitve. Pri tem pa sem nekje slišal podatek, da naj bi zaradi tega izgubil službo do sedaj samo en sodnik.

Tu se mi zdi potem pa smiselno in logično, da se tudi sodnike obravnava kot ostale funkcionarje in so imenovani za časovno omejeni mandat petih let, z možnostjo podaljšanja. Proti temu verjetno ustavno sodišče ne bo imelo nič, saj se vendar želi izenačiti funkcionarje vseh treh vej oblasti?

Se mi pa zdi, da poteka trenutno v slovenski družbi prava mala revolucija, kjer si nekateri že tako priviligirani družbeni sloji še dodatno utrjujejo in izboljšujejo svoje pozicije, razmerja med primerljivimi poklici pa postajajo tako čedalje bolj nepravična in marsikje že skoraj absurdna. Očitno so nekateri lepo izkoristili ves kaos, ki je nastal okrog tako imenovane recesije.

Diplomanti tehničnih fakultet pa si lahko gredo na svoje stroške še enkrat izmeriti IQ. Sodnik zanesljivo ne bo postal nihče, kvečjemu bo morda lahko kakšen diplomant tehnične fakultete v 28 plačilnem razredu sodniku začetniku v 47 plačilnem razredu pod mizo priklapljal računalnik. Ha, ha, ha…kakšni tepci. O moj bog.

Kriminalizacija cestnih prekrškarjev

Ob zadnji tragični nesreči na štajerski avtocesti, kjer so zaradi vinjenega voznika ugasnila tri mlada življenja, se kot opažam spet preliva na hektolitre modrosti o tem, kako bi bilo potrebno spet poviševati kazni in take šoferje skoraj doživljenjsko zapirati v zapore. Se mi pa zdi ob tem škoda, da ne bi pristavil zraven še moj liter.

Če sem pravilno podučen, pri nas kazenski zakonik praktično ne velja za nesreče (morda v nekaterih primerih bolje rečeno “nesreče”), ki se zgodijo v prometu. Kazenski zakonik sicer pozna uboj, umor, povzročitev smrti iz malomarnosti in povzročitev splošne nevarnosti, ampak vozniki so kot kaže odvezani kazenske odgovornosti iz tega zakona. V primeru nesreče na cesti se upoštevajo določbe Zakona o varnosti cestnega prometa, ki kot kaznivo dejanje mislim da opredeli primer šele takrat, kadar je povzročena huda telesna poškodba ali pa smrt.  Vse ostalo so samo prekrški, kjer vozniki dobi položnico, morda kakšno kazensko točko, v skrajni sili še kakšno dodatno prepoved ali celo odvzem vozniškega dovoljenja.

Med drugim tudi zato so v kriminalnem podzemlju in pri takšnih ali drugačnih tajnih službah tako popularne “prometne nesreče”, ko koga izrinejo iz ceste, ali pa mu nastavijo kakšno čelno trčenje. Bistveno bolj elegantno in manj rizično kot klasični umori, saj imajo tako storilci imuniteto pred kazenskim zakonikom, dokazovanje, da je šlo za naklepni umor, pa je skoraj nemogoče, ker se je pač zgodilo na cesti, kjer se že itak dnevno dogajajo same nesreče.

Zakaj je temu tako, bodo morda najbolje vedeli pravniki, ki so si to pravno ureditev izmislili. Meni to sicer ni čisto logično.

Namreč če se ga jaz napijem do mrtvega, grem potem v takem stanju na nebotičnik in mečem dol granitne kocke, bom takoj dobil vsaj kazensko ovadbo za povzročitev splošne nevarnosti, če pa slučajno koga zadanem in bo umrl, pa verjetno tožilstvo ne bo prav nič razmišljalo, ko mi bodo sestavljali obtožnico za povzročitev umora iz malomarnosti po 118. členu KZ, za kar mi grozi do pet let zapora.

V primeru, da se enako vinjen spravim v avto, zgrešim uvoz na avtocesto in me še pred povzročim nesrečo ustavi policija, pa (baje) ni nikakršne podlage za kazensko ovadbo, saj hujše telesne poškodbe ni bilo, edino kar mi grozi so kazenske točke, ki se po določenem času itak izbrišejo in nekaj malega denarne kazni.

Pri tem je paradoksalno še to, da v prvem primeru moj odvetnik alkoholiziranost verjetno izkoristi za olajševalno okoliščino, ker sem bil med dejanjem bistveno zmanjšano prišteven, medtem ko v drugem primeru težko policistu razlagaš, da bi moral upoštevati zmanjšano prištevnost, ker ravno na podlagi alkotesta dobiš še dodatne točke.

V obeh primerih pa nastopi še gospa Sreča v glavni vlogi. Namreč v obeh primerih se storilca nista namenila nikogar ubiti, oziroma na to možnost hudo opita verjetno niti nista bila sposobna pomisliti. Če imata smolo in pride do hujše telesne poškodbe ali celo smrti, je za obe dejanji zagrožena zaporna kazen. V prvem primeru po KZ, v drugem pa po ZVCP. Torej bistvena razlika med obema primeroma je v kaznovanju poskusa, ker šofer ne bo niti kazensko ovaden in to je verjetno za marsikoga nerazumljivo.

Seveda se je tudi meni postavilo vprašanje, zakaj se hujše kršitve cestnih predpisov, ki imajo za posledico smrt, ne obravnava kot povzročitev smrti iz malomarnosti po KZ?

Ampak to verjetno niti ni tako bistveno, saj zapor je zapor ne glede na to, na podlagi katerega zakona ga dosodijo povzročitelju nesreče. Sam sem prepričan, da večino povzročiteljev nesreča, kjer je ugasnilo človeško življenje, že sama po sebi tako prizadene, da je kazen 5 ali 15 let zapora drugotnega pomena. Tu v večini primerov vendarle ne gre za serijske morilce, ki bi začeli moriti takoj naslednji dan po prestani kazni, v primeru, da gre za nepoboljšljivega prekrškarja, pa bi morala obstajati možnost, da se lahko tudi trajno vzame vozniško dovoljenje (to ne vem, če je temu sedaj res tako).

Po mojem mnenju so pri nas kazni že dovolj visoke, da ponovno višanje nima nobenega smisla več. Tudi uvedba daljših zapornih kazni po moje ni nikakršna rešitev, saj zaradi tega hujših nesreč ne bo nič manj, kar pa bi moral biti glavni cilj. Nenazadnje imajo v ZDA tudi smrtno kazen, pa zato ni umorov nič manj in potencialni storilci nimajo v mislih to, da lahko končajo na električnem stolu.

Pri nas se mi zdi, da bi morala biti prizadevanja usmerjena v dva področja.

Eno je čim hitrejše uvajanje različnih tehničnih pripomočkov, ki lahko posredno ali neposredno preprečujejo nesreče in to bi lahko financirali tudi tako, da se del pobranega denarja od kazni mora nameniti namensko za tovrstno opremo.

Recimo za preprečevanje napačnega uvoza na avtocesto obstajajo že dolgo tako imenovani stingerji, ki prebodejo kolesa na avtomobilu, če bi se voznik peljal v napačno smer in bi mu tako onemogočili vožnjo še preden sploh zapelje na avtocesto. O tem sem pisal v prispevku leta 2007 in medtem smo našteli kar precej mrtvih ravno zaradi tega vzroka. Če drugega ne, bi lahko s temi napravami opremili vsaj najnevarnejše uvoze.

Pametna cestnoprometna signalizacija, inteligentne kamere, ki so sposobne detektirati grobo kršenje predpisov in stacionarni radarji so naslednje tehnične rešitve.

Meni ni nikakor razumljivo, kako je možno, da stacionarni radar na Dunajski cesti v Ljubljani, kjer je omejitev 170, pardon 60 km/h, zazna voznika s hitrostjo 140 km/h in ta ne dobi takoj kazenske ovadbe in mu praktično takoj ne odvzamejo vozniškega dovoljenja! To je zame klasični primer metanja granitnih kock in kaznivo dejanje povzročanje splošne nevarnosti. Ali ima res smisel čakati, da bo povzročil hujšo telesno poškodbo, kot je recimo invalidnost? Ampak saj jo po statistični verjetnosti sigurno bo, samo času je potrebno dati čas.

Drugo pa se mi zdi preventiva in ozaveščanje voznikov.

Tu mislim da se večina strinja, da je pri nas kultura vožnje na psu in če pride na naše ceste kakšen Skandinavec, se lahko samo prime za glavo. Tega do sedaj niso uspeli spremeniti z nobenim višanjem kazni, ker za učinkoviti nadzor ni in verjetno ne bo nikdar dovolj policistov. Vse to kaznovanje je zelo brezosebno, rutinsko kot plačevanje položnic za RTV prispevek in tisti, ki jih pač slučajno ujamejo, plačajo tako imenovano polovičko, vozijo pa še naprej povsem enako, saj je verjetnost, da jih ponovno dobijo, praktično zanemarljiva.

Za hujše prekrške, kot je vožnja pod vplivom alkohola ali večje prekoračitve omejitve hitrosti, bi morala biti ena izmed kazni obvezno seminar na stroške prekrškarja, kjer bi ga najprej nazorno podučili o posledicah prometnih nesreč in potem bi dobil spet na svoje stroške še osnove varne vožnje. Za povratnike pa potem eksponentno strožje sankcije, kjer bi bilo potrebno samo nekaj stopničk do tega, da ti za vedno vzamejo vozniško dovoljenje.

Ampak do naslednje hujše nesreče s smrtnim izzidom bo vse lepo potihnilo, statistika pa bo še naprej pridno štela mrtve in hudo telesno poškodovane. Tempus fugit…

OPOMBA (popravek):
Kot je navedel Pris spodaj v komentarjih, se po KZ-1 (31. poglavje – kazniva dejanja zoper varnost javnega prometa) šteje kot kaznivo dejanje povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti, če je udeležena kakšna oseba hudo telesno poškodovana ali je posledica nesreče smrt (torej to ni samo v ZVCP, kot je navedeno napačno zgoraj).

Kot kaznivo dejanje se šteje tudi predrzna vožnja v cestnem prometu (prekoračitev hitrost za enkrat več od dovoljene, vožnja pod vplivom alkohola z več kot 1.10 grama alkohola na kilogram krvi, pod vplivom mamil, psihoaktivnih zdravil…). Kaznivo dejanje tako ni nujno samo v primeru, če je bila povzročena huda telesna poškodba ali smrt udeleženca nesreče.

Pokojninski finančni čudež

Najprej sem tole prebral že v pismih bralcev Dela, danes pa sem dobil isto besedilo še po elektronski pošti. Da pa ne kopiram celotne vsebine  nekoliko daljšega pisma, samo krajši opis bistva sporočila.

Avtor Igor Juršič se v pismu poigra s številkami, koliko bi privarčeval, če bi ob povprečni plači 1000 € (neto znesek) denar za pokojninsko zavarovanje vezal na banki. Ob takšni plači naj bi posameznik plačal 236 € in podjetje 134 € prispevkov, kar znese skupaj 370 € vsak mesec za pokojnino. Na banki bi tako po 35 letih privarčeval že blizu 300.000 € (upoštevajoč današnje obresti).

Torej po tem izračunu bi delavec,  ki bi se upokojil po 35 letih delovne dobe, samo od obresti vezane vloge privarčevanega zneska letno dobil 9.787 € ali 815 € mesečno. Kar pa je kar za 212 € več, kot je decembra 2008 znašala povprečna pokojnina (602,90 € – podatek s spletne strani ZPIZ). Po 40 letih delovne dobe se ta mesečna vsota po isti logiki poveča na 1.066 €.

Po tem sistemu bi tako mesečni prejemek upokojenca znašal v povprečju za 30% več kot sedaj, upokojevali bi se lahko v povprečju 5 let prej brez obremenjevanja države in po smrti bi za upokojencem ostalo v povprečju 292.208 glavnice.

Avtor pisma na koncu predlaga vladi, da dosedanji pokojninski sistem ukine in namesto tega uzakoni obvezno varčevanje v znesku dosedanjega prispevka.

Jaz matematično nisem šel še enkrat računati teh številk, verjamem pa, da so vsaj približno točne. Ampak pri takih izračunih se nikdar ne more natančno upoštevati komponente časa. Namreč 40 let je zelo dolga doba in 40 let nazaj smo bili leta 1970. Takrat je delavec dobil plačo nekaj tisoč dinarjev, čez 20 let nekaj milijard dinarjev, potem nekaj sto tolarjev in danes, ko bi se po 40 letih upokojil, bi dobil recimo 1000 €. V tem času je propadla SIB banka, propadla je neka hranilnica v Kranju in zgodilo se je še marsikaj, kar bi bistveno vplivalo na zgornji izračun.

Pokojninski sistem je v bistvu neka verižna igra, ki jo praktično nikakor ne moreš elegantno prekiniti, ker bi skoraj tretjina prebivalstva v trenutku ostala brez dohodkov, če bi delavci recimo pričeli varčevati sami za svoje pokojnine. Namreč zgornji izračun predpostavlja, da imaš denar vezan na banki in za to dobivaš obresti. Torej ta denar ne moreš hkrati porabiti še za “medgeneracijsko solidarnost” in za izplačila pokojnin trenutnim upokojencem, kar sistem počne sicer sedaj.

Avtor bi moral v izračunu upoštevati po moje vsaj še inflacijo, saj vemo, da so bančne obresti šele pri dolgoročnih vezavah nekoliko višje od inflacije, drugače pa celo nižje. Če bi bila povprečna inflacija v naslednjih 40 letih 5 % na leto, bo brez da upoštevam obrestno obrestni račun takrat 3000 € enako današnjim 1000 €, saj bo moral bodoči upokojenec s privarčevanim denarjem plačevati položnice in ostale življenjske stroške čez 40 let, ne danes. Tako da se zelo verjetno ne bo dalo živeti samo od obresti, ampak bo kopnela tudi glavnica. Takšen sistem pa tudi nima več zavarovanja in lahko se zgodi, da bo takrat povprečna življenjska doba že 90 let, korenine pa bodo dočakale z lahkoto tudi 110 let. Ampak kaj pa potem, ko izgine v takem primeru tudi glavnica? Bodo upokojenca pri 108 letih na državne stroške kar evtanazirali? Poleg tega izračun vzame povprečno plačo. Kakšen bi bil pa ta izračun pri tistih, ki prejemajo minimalno plačo?

Sam sem šel malo po spletu iskati podatke, kakšen je sploh današnji cash flow pokojninske blagajne?

Na spletni strani Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje sem našel lepo in pregledno prikazano strukturo upokojencev za mesec julij 2009 (vir). Skupno število vseh upokojencev znaša 560.000.  Na spletni strani Statističnega urada sem prišel do podatka o zaposlenih (aktivno prebivalstvo) za januar 2009, ki znaša 872.246 ljudi (vir). Računovodskih podatkov ZPIZa niti nisem iskal, ker se v njih verjetno ne bi znašel brez podnapisov, ampak če hipotetično vzamem zgornji podatek za zaposlenega s povprečno plačo, da vsak mesec skupaj za pokojnine prispeva 370 € in predpostavim, da vsak izmed 870 tisoč tako ali drugače zaposlenih prejema povprečno plačo, potem matematika pravi, da tudi če tu ne obstaja nikakršnih režijskih stroškov in gredo vsi prispevki vsak mesec direktno naprej v izplačila pokojnin, te danes ne morejo biti višje kot 570 € v povprečju. Od kje pridejo do povprečne pokojnine prek 600 € meni tu še ni jasno.

In to je po moje bistvo problema. Ta verižna igra je že danes v hudih težavah, ker se količnik (zaposleni/upokojenci) stalno manjša, na drugi strani pa se produktivnost ne povišuje tako zelo, da bi lahko iz tega naslova nadoknadili izgube pri količniku (problem hitro padajočega količnika).

Po moje so možna rešitev Kibutzi (wiki), kjer ljudje živijo bistveno bolj povezano (tega kapitalizem sicer nikakor noče, ker to slabo vpliva na potrošnjo) in so zato življenjski stroški toliko manjši. Vitalni in zdravi starejši ljudje pa lahko pazijo otroke, obdelujejo vrtičke in počnejo reči, ki jih veselijo ter tako niso zapuščeni, osamljeni in samo breme pokojninske blagajne.

Izjava dneva

“Meni ni problem vsako jutro priti v službo, gre mi pa na kurac, da moram potem osem ur čakati, da grem lahko domov.”

neznani avtor

Prevaranti na Bolhi

Na našem največjem spletnem bolšjaku jaz dostikrat opažam, da se pojavljajo med drugim tudi oglasi, ki so enostavno goljufije in imajo očitno namen zavesti potencialne kupce.

Recimo en tak tipičen primer je spodnji oglas.

Računalniška igra Call of duty – Modern Warfare 2 uradno izzide 10. novembra 2009 (wiki), torej šele čez dober mesec, tako da prodajalec niti teoretično ne more prodajati nobenega veljavnega ključa. Očitno gre tudi v tem primeru za poizkus pridobiti premoženjsko korist z goljufijo.

Jaz sem o tem obvestil Bolho po elektronski pošti in me prav zanima, kako ukrepajo v takih primerih?

Če pravilno razumem postopek registracije fizične osebe v spletni oglasnik, se nikjer ne preverja resničnost navedenih podatkov in nekdo si lahko podatke enostavno izmisli, pa ne bo tega nihče opazil. Ampak na podlagi objavljenih oglasov se sklepajo prave kupčije in verjetno marsikdo niti ne pomisli, da bo lahko dobil pismo z odkupnino od nekoga, ki fizično ne obstaja. In za nateg v vrednosti 35 € dvomim, da se bo kdo ukvarjal s prijavo policiji, ampak bo zadevo enostavno požrl. Na to pa verjetno stavijo avtorji takšnih oglasov.

Opomba:
Uporabniško ime in elektronski naslov sem v zaslonski sliki oglasa pobrisal, ker je avtor v svojih ostalih oglasih na Bolhi pustil tudi telefonsko številko in je tako identiteta praktično znana! Ni pa to najbolj inteligentno, ker večina ljudi ne sprejme ravno z razumevanjem, če jim iz denarnice kradeš denar!

Deponija medijskih flasherjev

“Kmetija slavnih je navadna komunalna deponija tretje lige medijskih flasherjev.”

dr. Onyx o slavnih kmetih

Osnovna šola kot računalniška igra

V osnovnih šolah imajo sedaj po novem baje tudi otroke razdeljene po kastah in nič več malo mešano, kot v mojih časih, ko smo lahko v istem razredu sedeli bodoči zdravniki, gledališki igralci in tisti, ki kasneje niso uspešno izdelali niti osemletke.

Po novem to ne bo več možno, ker so razredi sestavljeni ločeno, glede na nadarjenost učencev. Najbolj nadarjeni posebej, povprečneži posebej in brezupni primeri posebej ter je temu primerno baje prilagojen tudi učni program.

Ta sistem me malo spominja na računalniške igrice, kjer imaš po enakem vzoru narejene težavnostne stopnje. Običajno tri ali štiri. Easy za tiste, ki prvič igrajo kakšno igro ali so si kupili svojo prvo konzolo, normal je običajni nivo, potem prideta pa še ubijalska hard in pri nekaterih še insane. Za mazohiste. Sploh zadnji težavnostni nivo, insane, ponavadi igro spremeni iz zabave v navadno mučenje, kjer te razsekajo na koščke in samo dobivaš batine. Skratka nikakor nivo, ki bi ga igral vsak dan za zabavo, ampak odigraš kakšno igro občasno za izziv ter pri tem upaš, da ne boš zabrisal igralnega ploščka ob steno, ali konzolo skozi okno na cesto. Pri meni parkrat res ni veliko manjkalo, da nisem od jeze razbil ploščka in sem moral kar takoj ugasniti xboxa 360.

Kakor poslušam traume otrok in staršev, ki imajo otroke na insane težavnosti, je zadeva precej podobna.  Ves čas so pod strahovitim pritiskom, ker če jim ne gre, sledi takoj nivo nižje med povprečneže. Poleg tega si predstavljam, da taka šola, kjer so  otroci ves čas pod presijo, pusti posledice in verjetno bo marsikateri najstnik iz insane nivoja v srednji šoli končal na travi ali pa s flašo namiznega rdečega za 0,60 € nekje ob Ljubljanici v Trnovem. Saj nekaj podobnega se ti zgodi tudi če igraš računalniške igrice ves čas na najtežji težavnosti, ker se ti mora slej ko prej strgat in se vprašaš, kaj za vraga to počneš in ali ima tako življenje sploh še smisel? (Nima).

Vprašanje, ki se mi ob taki getoizaciji otrok že v osnovni šoli tudi postavlja pa je, ali bodo otroci iz višjih težavnostnih nivojev res uspešnejši v življenju?

Biti uspešen je razumljivo precej abstrakten pojem, ker za nekoga pomeni uspeh diploma medicinske fakultete, ki jo nabije na stane, za drugega pa mesečni dohodki ranga mesečne plače šefa Gorenja.

Domnevam, da bo večina učencev iz najtežjega nivoja končala nekje na pravu ali ekonomiji po končani gimnaziji, seveda tisti, ki se jim bo sploh uspelo prebiti čez gimnazijo, ker to še vedno v tej družbi šteje kot logična stopnička na poti k uspehu (pustimo ob strani malenkosti, da večina od teh potem konča v državni upravi in daleč od kakršnegakoli pravega uspeha).

Če jaz pogledam moje sošolce iz osnovne šole, sem jaz edini od fantov iz razreda končal fakulteto (plus še ena sošolka) in če bi šli danes primerjati dohodke, sodim gladko komaj morda v sredino. Še več. Če bi se takrat šli tako razslojevanje že v osnovni šoli, bi se izkazalo, da gre finančno v življenju danes (v povprečju) najbolje ravno nekaterim iz easy težavnostne stopnje, ki so zmogli morda komaj kakšno poklicno šolo, kot je Teksas za Bežigradom ali pa celo samo osnovno šolo. Ti delajo danes zlasti v storitvenem sektorju (polaganje ploščic, elektro napeljave, avtoprevozništvo…) in storitveni sektor v tej državi davkariji privzeto prikazuje absolutno minimum od minimuma ali še to ne. Zato so bruto prihodki tega sloja praktično skoraj enaki neto prihodkom, oziroma gre tu za poslovanje mimo davkarije po sistemu “keš na roko”, o čemer ostali normalno zaposleni lahko samo sanjajo.

Zato jaz easy nivoja nikakor ne bi podcenjeval, ker marsikomu od teh se bo čez 10 let samo smejalo, medtem ko bo njegov vrstnik iz insane nivoja pri 30 letih z diplomo prava v žepu še vedno brezposeln živel pri starših.

Preberi še:
- e-redovalnica

Instant internet dan potem

Kot se je izkazalo, je moj zapis na blogu v zvezi z instant internetom povzročil “učinek metulja” (Butterfly effect wiki) potem, ko so ga  povzeli tudi nekateri spletni portali (drugi svet, racunalniske-novice in dne.enaa.com).

Praktično v nekaj dneh se je stanje bistveno spremenilo, oziroma je upload narasel vsaj za deset krat (prikaz meritve spodaj), kar je ogromna razlika in očitno je Mobitel izvedel neke spremembe na bazni postaji.

Za občutek, kaj taka sprememba hitrosti pomeni lahko povem, da se je kakšna večja slika poslana na ta blog prej nalagala več kot minuto (gre seveda za prenos od mene na strežnik wordpressa), sedaj pa se naloži praktično v nekaj sekundah. In te hitrosti, sploh download, so pa že celo boljše, kot jih dosega veliko uporabnikov z ADSL povezavo.

Kot sem poudaril že večkrat, je mobilni internet ne glede na operaterja, ki storitev ponuja, v marsičem specifičen glede na ostale možnosti priklopa v internet.

Absolutna prednost, ki jo praktično ne omogoča nihče drug, je mobilnost, saj se lahko povežeš do spleta praktično kjerkoli je signal mobilnega omrežja. Tu storitev skoraj nima konkurence, če odštejem možnost satelitskega dostopa, ki pa je bolj kot ne čista eksotika in niti ni vredna omembe.

Pri doseženih hitrostih pa je zadeva odvisna od tehničnih zmožnosti bazne postaje, na katero je uporabnik povezan ter njene obremenjenosti. Če bazna postaja omogoča samo EDGE tehnologijo, bo dosežena hitrost nizka, medtem ko v mojem primeru instant internet sedaj deluje tako, da nimam (več) pripomb.

Se pa bojim, da me bodo po firmah počasi že tretirali kot nekega blogerskega peklenščka in vsak bo kar malo s strahom odprl zjutraj ta blog, češ, koga je Onyx spet namočil in kaj mu pa danes ne dela tako, kot bi on rad.

Razmišljam celo, da bi po vzoru mojih poslanskih kolegov odprl nekakšno blogersko pisarno, kjer bi se lahko navadni državljani obračali name v primeru raznih težav. Pa ni nujno, da bi bila ravno klasična pisarna, ker za najemnino niti nimam denarja. Lahko bi se dobili vsak teden enkrat ob določeni uri na kavici v eni prijetni gostilni, jaz pa prinesem s seboj še prenosnik povezan v internet in potem lahko težave zapišemo kar direktno sem gor. Učinek bo zanesljivo večji, kot je od marsikaterega izbranca ljudstva.

Bio parkirišče

Na parkirišču poleg Gospodarskega razstavišča so takole odprli mobilno kompostarno.

Jaz srčno upam, da jim uspe tole obetavno tehnologijo prenesti še kam drugam ter predvsem, da že vedo, kaj bodo s kompostom, ko bo tole listje zgnilo.

Jonasovi orgazmi

“Jonas je res profesor doktor za vse prisotne na Blogosu. Spet mu je uspelo nažicati za đabe nek multifunkcijski tiskalnik (Laserjet CM1312nfi – tržna vrednost okrog 400 €) in seveda je spet doživel blogerski orgazem ob res obilnem izlivu hvaležnosti.”

dr. Onyx se iskreno veseli darila skupaj z Jonasom

Opomba: Sem hotel napisati dr. Onyx se iskreno veseli, samo mi zavist ne pusti