Kitajski Prešeren

Meni lepa misel o človeški minljivosti kitajskega pesnika Li Baia (Li Tai-Po).

OPOMBA:
Se opravičujem, ker mi kitajščina povzroča še vedno nekoliko preglavic, zato sem poskušal po najboljših močeh prevesti angleško verzijo te misli: We sit together, the mountain and me, until only the mountain remains.

Ne, ni v redu prevod, samo ne grem popravljat. Bolje bi bilo Skupaj sediva gora in jaz, dokler ne ostane tu samo še gora. V bistvu gre pa za pesem, samo meni se tu nič ne rima. Šlo bi recimo jaz in mraz, ampak tega pa ni v kitajskem originalu. Oh.

Uporabna ljubezen

Ob mladini, ki riše takšne grafite, mislim da se nimamo kaj bati za plodno prihodnost, bi rekel naš pokojni maršal.

Me ja pa danes s tem v zvezi malodane v smeh spravila spoštovana soblogerka Žogca, ki je mimogrede moj najhujši konkurent na wordpressu in je ves čas tesno za mano na dashboardu.

Namreč ko sem samo na hitro preletel njen zapis z zavajajočim naslovom Nova pridobitev za moje oprsje (pridobitve in oprsja ni v zapisu videti nikjer!), sem čisto podzavestno v mojih malih možganih napačno interpretiral njen napis na t-shirtu in sicer sem mislil, da namesto wanna be my boyfriend piše wanna be my bodyfirend. Z drugimi besedami, be my fuck buddy, kar Urban dicktionary posrečeno prevede tudi takole:

All the benefits of being in a relationship minus the bullshit like not doing enough for Valentine's Day or her birthday, not spending 3 months salary on a stupid ring, and not spending enough quality time with her.

So cute!

Sem se pa ob tem spomnil še na film Vanilla Sky, ki sem ga gledal pred kratkim in v katerem Tom Cruise potiska hkrati kar dve znani hoolywoodčanki. Cameron Diaz in Penelope Cruz (njena angleščina s španskim naglasom je so fucking sexy!), pri čemer mu Cameron služi zgolj kot fuck friend. Tik preden doživita usodno nesrečo z avtomobilom, pa mu Cameron Diaz zaupa, da ga ljubi in to podkrepi še z odbitim argumentom…I swallowed your cum, that means something!

Tu sem se pa jaz poskušal dati v žensko kožo, torej lulek, možgani, cohones in kosmato oprsje off in sem študiral, ali bi jaz kot ženska res goltanje sperme dojel kot znamenje izkazovanja ljubezni?

Hmm, zelo verjetno ne.

Prava ljubezen je zame recimo, če eden od partnerjev pristane bog ne daj na invalidskem vozičku in potem drugi skrbi zanj do konca življenja. Tega ne narediš fuck buddyu, ampak samo nekomu, za katerega si prepričan, da se je rodil samo zate in nesrečo jemlješ kot preizkušnjo prave ljubezni.

Post scriptorum:
Pri Žogci je neka digitalna Pokahontas (Shirley Valentine) mimogrede navrgla še tole zanimivo žensko modro misel:

What’s the difference between Love, True Love and showing off?
Spit, swallow and gargle.

So cute!

Potem smo pa moški prasci, k’nede Dajana in ostale prikrite feministke?

Poklicna dilema

“If you like working with numbers, be accountant, if you like working with asses, be lawyer!”

neznani avtor (mislim da gre za citat iz nekega filma)

Fešta po štajersko

Ker imam pokvarjen hladilnik in sem zadnje zaloge še užitne hrane pojedel že včeraj, sta mi danes preostali zgolj dve možnosti. Ali umrem v grozovitih mukah od lakote, ali pa na ta kulturni praznik dvignem rit iz fotelja in poskušam najti neko gostilno, kjer tudi na praznični dan strežejo kakšno pizzo.  In ta druga možnost mi je delovala bistveno bolj privlačno.

Pridem tako do odprte vaške gostilne in že na vhodu me neka gospa z očitnim štajerskim naglasom vpraša, če sem povabljenec podjetja. Kakšne povabljenec in kakšnega podjetja? Jaz sem prišel samo na pizzo in eno mrzlo pivo, če pa je kdo pripravljen tole častit, bom pa še toliko bolj vesel. Pa ni bila ravno navdušena.

Sem pa potem opazoval ljudi, večinoma upokojence, ki so se počasi zbirali v sobi, ki je namenjena raznim porokam, sedminam in podobnim pojedinam. Vsak je prišel s kuverto, v kateri je bilo očitno osebno vabilo na tole seanso. Zadevo sta imeli pod kontrolo dve štajerki, zelo povprečnega videza, da ne uporabim še kakšne hujše besede. Pogled skozi okno mi je takoj razkril tudi njun avto, nekakšna francoska kopija Touarega, ki sta ga parkirali kar sredi dovoza na parkirišče, ker se jima očitno ni ljubilo veliko zverino z MB registrsko tablico tlačiti v tako majhna vaška parkirna mesta!

Tale seansa je bila očitno še enden izmed mnogih tovrstnih happeningov, ki služijo samo nategovanju ljudi, da kupujejo stvari, ki jih dejansko ne potrebujejo.  Tam je bilo zbranih kakšnih dvajset ali morda celo več potencialnih kupcev, vsak pa je naročil največ kakšno mineralno vodo ali kavico. Iz tega sem sklepal, da gre ta del promocijskih aktivnosti na račun podjetja, ki zabavo organizira, sicer bi jaz naročil najdražjo penino ali jagermajstra. Ko so bili zbrani vsi “povabljenci”, je gospa s štajerskim naglasom začela s svojo naučeno psihološko – marketinško torturo, pri čemer so bili slušatelji uvodoma deležni pridige o zgodovini podjetja. Potem pa so se vrata zaprla in nisem več slišal, kaj se dogaja naprej za štirimi stenami.

Jaz se še nikdar nisem udeležil tovrstnih seans mrežnih marketingarjev, me pa vse skupaj nekako spominja na otroška praznovanja rojstnih dni v Mc’Donaldsu, le da tu ne strežejo samo mc’nagcev in happy mealov. Poznam pa kar nekaj primerov tudi iz moje okolice, ki se s tem poslom ukvarjajo in zaslužki so kot kaže izvrstni. Je pa res, da vsak ni primeren za ta posel.

Ti promotorji izgleda dobro poznajo psihologijo, verjetno pa jih dodatno usposobijo na raznih tečajih.

V uvodni fazi srečne povabljence, ki morda celo mislijo, da so bili naključno izžrebani, na veliko preparirajo s prijaznostjo in ves čas sluzasto sprašujejo, kaj bo kdo pil. V drugi fazi, kjer se pa sklepa potem pravi biznis, pa pobirajo naročila za kramo, ki jo prodajajo. Kdo bo prosim kupil ekološko polnjeno žimnico ali šestdelni komplet nerjaveče kuhinjske posode? Eden, dva, vi gospod ste tretji, še kdo…ja, gospa za tole mizo bo vzela pet komadov, še kdo prosim, izjemno ugodna cena…, kdor vzame deset komadov dobi še enega zastonj…

Ob takšnih prizorih se mi zdi, da imajo naši upokojenci dejansko še previsoke pokojnine, če so jih pripravljeni takole razmetavati za vsako natego, ki jih pokliče po telefonu iz štajerskega konca in zveni prijazno. Močno pa upam, da se takšne seanse kdaj pa kdaj udeleži tudi kakšen davčni inšpektor, ker jih imam na sumu, da se tu računov sploh ne izdaja in se trgovina vrši po sistemu keš na roko.

Bistvo teh seans je v tem, da oni prodajajo robo, ki jo običajno ni moč dobiti na policah trgovin in se na tak način ustvarja nek “ekskluzivni paralelni trg“. A hkrati žrtve tovrstnih seans nimajo možnosti primerjati teh izdelkov z ostalimi, kar bi lahko storile, če bi bil ta izdelek naprodaj na polici trgovine. Tam imaš ponavadi zloženih več izdelkov za nego telesa, več vrtalnih strojev, več krajnskih klobas in več prevlek za rjuhe ter lahko izbiraš, tako po ceni, kot po kvaliteti. V gostilni pa je ponudba videti morda res najugodnejša, ker ni primerjave. Sploh pa če si upokojenec, ki pogreša prijazno besedo in brezplačno kavico.

Samo ta kavica ni brezplačna!

Preberi še:
- Štajerci vodijo med nategatorji
- Minister za natego opozarja

Pwnam Onyxa

Na spletu se je pojavil nekdo, ki je najprej samo smetil po mojem blogu in sem ga sproti metal pod spam, sedaj pa je očitno prešel v drugo fazo napada, kjer pa se izdaja zame in piše v mojem imenu celo komentarje po drugih blogih. Konkretno sem danes to zasledil na blogu Iztoka Gartnerja, verjetno pa bo to počel tudi kje drugje, za kar ne bom izvedel takoj.

Avtorje blogov zato prosim, če odstranijo oziroma pobrišejo “moje” komentarje, ki prihajajo iz IP naslovov tujih držav (preveri se lahko tule) prek anonimnih proxyev, ker ne predstavljajo mojega mnenja in so verjetno namenjeni zgolj moji diskreditaciji. Moj IP je trenutno sicer iz Mobitelovega omrežja in se nikdar ne skrivam za neznanimi IP naslovi.

Število teh komentarjev na mojem blogu gre v stotine in kot kaže se sploh ne naveliča ter je dejansko obseden z mano. Zlorablja pa mirno tudi moj avatar, na katerem pa ne mislim gledati sperme vsakega adolescenta, ki pride mimo in se ne more zadržat, da ne bi! Ampak kot da mu vse to še ni dovolj, pa vsake toliko časa poskusi celo z resetiranjem gesla na wordpressu, kar imam vse dokumentirano, če bo kdaj potrebno zadevo predati organom pregona (primerek je očitno nevaren in nima razumne meje pri svojem početju)!

Pred časom sem opazil, da nekaj podobnega počne nekdo z Hadovim imenom, kjer se tudi predstavlja z njegovim avatarjem in prihaja iz anonimnega proxyja, vendar pa nisem prepričan, da gre za isto osebo.

Je pa žalostno, da taki osebki lahko trenutno počnejo na internetu dejansko kar jih je volja in jim nihče nič ne more! Edina obramba je pač ta, da vklopiš moderacijo na svojem blogu in upaš, da ga bo napad čim prej minil oziroma se bo naveličal ter da ne bo po drugih blogi naredil preveč škode.

Jaz priznam, da ko se je prvič oglasil Hadov copycat nisem vedel, za kaj gre in sem mislil, da se je Hadu preprosto utrgalo (glede na napisano bolano vsebino komentarja). Zato zadeva še zdaleč ni tako nedolžna, kot si to morda zamišlja tale pacient in kar mu trenutno stanje interneta (popolno brezvladje in odsotnost kakršnekoli pravne zaščite) enostavno omogoča!!!

Prjatu moj, ti nič ne pwnaš Onyxa. Ti si samo še ena izgubljena duša, ki potrebuje strokovno pomoč!

Anonimni idiot vrne udarec

Jaz sicer ne vem, kje se spoštovani kolumnist Dnevnika Marko Crnkovič trenutno nahaja, ampak zdi pa se mi, da se z njim dogaja nekaj podobnega, kot se je zgodilo oskrbniku Overlook hotela Jacku Torrancu v filmu The Shining (Šajnanje).

Do tega sklepa sem prišel na podlagi njegovega blaznega, malodane histeričnega odziva na moj komentar pod njegovo kolumno z naslovom Biti danes in tukaj urednik aplikacije (povezava), objavljeno na spletni strani Dnevnika.

Uporabniki Maca in podobnih precenjenih tehnoloških igrač so nekaj takega, kot homoseksualci med filozofi v stari Grčiji. Oni niso bili homoseksualci zato, ker bi jih privlačil isti spol, ampak zato, ker niso želeli biti takšni, kot navadna raja. Želeli so biti drugačni.

On me je v zadnjem njegovem izzlivu z naslovom iPad za telebane ali renesansa računalništva (povezava) označil kar za anonimnega idiota, ki je napisal celo krono slovenskih reakcij na Ipada (kakšna čast), čeprav seveda dobro ve, da tako zelo anonimen nisem, če že nekaj let pišem dokaj solidno obiskan blog.

Krona slovenskih reakcij na iPad pa je bil komentar nekega anonimnega idiota na mojo kolumno na Dnevnikovi internetni strani. Takole je zapisal: "Uporabniki Maca in podobnih precenjenih tehnoloških igrač so nekaj takega kot homoseksualci med filozofi v stari Grčiji. Oni niso bili homoseksualci zato, ker bi jih privlačil isti spol, ampak zato, ker niso želeli biti takšni kot navadna raja. Želeli so biti drugačni."

O idiotu pa bi se seveda dalo diskutirati ob pivu v kakšnem pajzlu, zbirališču ljubljanskih “intelektualcev”.

Je pa seveda res, da se osebno ne poznava, tako kot jaz osebno ne poznam nikogar iz uredništva Dnevnika ali kateregakoli drugega “resnega” medija. Ampak zato mi na misel ne pade, da bi ljudi kar počez označil z žaljivko anonimni idiot, ker dokler človek ni pravnomočno obsojen, velja domneva nedolžnosti. Vsaj tako me neprestano učijo slovenski neoliberalci.

In ne vidim razloga, zakaj bi te družbene standarde naenkrat tako znižali! Če veljajo v primeru zoofilije, naj veljajo pa še zame. Razen seveda, če se spoštovani Marko ob mojem komentarju samo iz njemu znanih vzrokov ne čuti osebno prizadetega in je tak odziv potem dejanje v afektu. Kar bom pa štel kot olajševalno okoliščino in upošteval pri odmeri kazni (ta zapis sodi med te ukrepe).

Spoštovani Marko. V primeru, da je moja hipoteza iz začetka tega zapisa vsaj deloma pravilna, ti dobronamerno svetujem, da si stanje čim prej priznaš in poiščeš strokovno pomoč. V takih primerih je zanikanje (denial) najslabše, kar lahko storiš.

Onyx je kot reptil vrste Oxyuranus microlepidotus (povezava). Na pogled blazno simpatičen in neškodljiv, da bi ga človek najraje kar pobožal, poljubil na lička ali mu celo prstka vtaknil v kloako. Ko pa useka, useka orenk, da se žrtev zvija od bolečin.

Bi pa jaz lahko v moji zmešani glavici ta odziv morda napačno razumel kot še en primer medijske gonje proti vsemu in vsakomur, ki se javno in odkrito ne strinja s prakticiranjem zoofilije v naši liberalni družbi!

Can you imagine what I would do if I could do all I can? (Sun Tzu)

Post scriptarium:
V svetopisemskem dvoboju  Davida proti Goljatu je zmagal kdo?

Preberi še:
- Gremo klestiti stroške

Izjava dneva

“Aparat represije in visoka moralna načela, sta kot vibrator pri porno zvezdi.  Obsolete but commercial.”

donfilipo

Nova priložnost za natego

V enem izmed zapisov sem omenil sošolca iz srednje šole, ki mu je v življenju uspelo, brez da bi se preveč trudi s formalno izobrazbo. Bil je sin nekega direktorja srednje velike socialistične firme (partijca seveda) in v šoli je imel težave, tako da je moral ata osebno hoditi pihati na dušo razredničarke. Samo to ni kaj dosti pomagalo, škodilo pa tudi ni.

Potem sem pa slišal zgodbo, kako mu je finančno uspelo, ker je zagrabil priložnost z Drnovškovimi certfikati v devetdesetih letih. Hodil je baje po vaseh od vrat do vrat kot kakšen zavarovalniški agent in odkupoval od ljudi certifikate, češ da so itak skoraj nič vredni, kar pa je tudi tovariš Mencinger javno povedal po televiziji (zanalašč ali ne je še vedno odprto vprašanje). Zlasti pa naj bi bili na udaru starejši ljudje, ki jim je bil ta biznis z lastninskimi certifikati in “lastninskim preoblikovanjem podjetji” povsem španska vas in jim je prav prišel vsak dodaten tolar k  mizerni penziji.

Koliko je on s tem početjem dejansko zaslužil, ne vem, možno pa tudi, da ga danes sploh ni več v Sloveniji.

Ampak sedaj smo pa pred podobno “poslovno priložnostjo“, ki jo bodo zelo verjetno skušali izkoristiti številni iznajdljivci, ki jih je v tej državi kot listja in trave. Sploh na Štajerskem koncu.

Konec letošnjega leta bomo namreč nepreklicno ukinili oddajanje TV signala v analogni tehniki, ki je bila z nami več kot pol stoletja in prek katere so na nas vplivali na daljavo. Program se bo tako oddajal samo še v digiralni tehniki (več tule), kar pa v praksi pomeni, da sprejem programa s klasičnim televizorjem ne bo več mogoč. No, vsaj za tiste, ki še vedno lovijo naokrog kanale prek navadne antene na strehi in teh naj bi bilo še vedno krepko čez 200.000!

Tehnični možnosti sta tu v bistvu dve. Ali nakup novega televizorja, ki podpira zahtevane digitalne standarde, ali pa nakup črne škatle, ki se jo vtakne med anteno in starim televizorjem ter opravlja vlogo digitalnega sprejemnika in potem še vlogo analognega oddajnika (modulatorja), da lahko signal razume stari televizor iz leta 1980.

In ker večina tehnično nepodkovanih ljudi o zadevi nima pojma, starejšim pa sploh ni nič jasno, kaj se to dogaja, se bodo zanesljivo pojavile brihtne glavice, ki bodo v tem zavohale poslovno priložnost in ki bodo v lepih oblekah, s kravato in poslovnim kovčkom hodile od vrat do vrat po vaseh in ljudem pridigale o MPEG-4, AAC in DVB-T, hkrati pa jim bodo ponudili v nakup še blazno ugodni digitalni pretvornik po ceni 200 € (lahko tudi na obroke), s katerim bodo potem lahko na svojem starem televizorju še naprej spremljali Maria Galuniča ob nedeljah zvečer in volitve 2012.

Gospod, ali bo potem po novem tudi program kaj boljši?
Oh, to pa žal ne gospa. Veste, tisti, ki ga pripravljajo na Kolodvorski, so pa še vedno narejeni  v analogni tehniki.

Samo ne mi potem hodit jokat, da vas nisem opozoril!

Taka napravica ne bi smela stati več kot 40 € in bi jo morala država tudi sofinancirati, ker bo pridobila na frekvenčnem pasu, kar se lahko hitro pretvori v konkreten denar (spomnimo se samo bajeslovnih koncesijskih dajatev Mobitela za UMTS frekvence), medtem ko končni potrošnik ne pridobi praktično nič. Še tako kvalitetna slika ne more rešiti škandalozno zanič TV programa.

Nenazadnje, Hrvaška je v precej slabšem finančnem stanju kot mi, ampak pri njih so pretvorniki signala kljub temu sofinancirani v obliki kupona vrednosti 135 kun (vir) in vladne subvencije znašajo 160 milijonov kun!

Včasih mi je kar malo žal, da jaz nimam srca početi kaj takega. Se pa to morda šteje kot hendikep in olajšava pri pokojninski osnovi?

Preberi še:
- Štajerci vodijo med nategatorji

Giornate di Sodoma

Danes jaz debelo gledam, kaj se je zgodilo s statistiko iskalnih pojmov na mojem blogu, da ljudje kar naenkrat tako masovno iščejo izraz SODOMIJA (tarča tale zapis).

Najprej nisem čisto nič štekal in sem mislil, da to počne ena sama oseba. Ampak potem sem pa vklopil možgane in začel povezovati stvari.

Bulmastifi Joy, Atos in Atlas do smrt razgrizejo uglednega ljubljanskega zdravnika, na mestu dogodka najdejo umetni penis s kondomom in pasom za pripenjanje okrog bokov, psi pa naj bi bili zlorabljeni.

Tole skupaj logično povezati je pa srhljivo.

Zdravnik, umetni penis s pasom za pripenjanje okrog bokov, zlorabljeni bulmastifi in še sodomija? Zdravnik, umetni penis s pasom za pripenjanje okrog bokov, zlorabljeni bulmastifi in sodomija? Štekate?

Če je to smetana te družbe, potem sem jaz Jezus Kristus!

Samo strah me je pomisliti na to, koliko ljudi pri nas potemtakem prakticira nekrofilijo in v katerih garažah se pa to počne!? Krive pa seveda spet živali? Ja, verjetno podivjane zveri vrste homo sapiens.

Kaj bo čez sto let?

“Če vsako leto zmanjšamo število javnih uslužbencev za 1%, bo čez sto let v javni upravi delal samo še premier! Naslednje leto pa še on leti na cesto.”

dr. Onyxa skrbi usoda premiera

Digital Feng Shui

Ali še komu tole deluje blazno … pomirjajoče?

Digital Feng Shui

Se mi sploh zavedamo, koliko takšnih umetniških del praktično dnevno nastane in gredo v pozabo, brez da bi lahko cenili in občudovali njihovo pravo umetniško vrednost?

Meni takšne slike delujejo bistveno bolj pomirjajoče, kot pa razne relaxing pictures iz Daljnega vzhoda, ki me naredijo samo še bolj živčnega. Da jojobinega olja in spiritualnih alg niti ne omenjam. Ob teh se pa pri meni pojavi  še nekontrolirana agresija in pena na ustih.

Štajerci vodijo med nategatorji

V zadnjem času me skoraj že vsak dan razveseli kakšen klic na stacionarni telefon iz Štajerskega konca.

Včeraj me tako spet kliče neka starejša gospa s totega konca.

Dober dan gospod Onyx. Kličem vas iz Miklavža na Dravskem polju. Bi radi slišali veselo novico? Izžrebani ste bila za dobitnika šest delnega kompleta kuhinjske posode! Ste veseli?

Joj gospa, kako ne bi bil vesel! Vsakega zadetka sem vesel, zadetka kuhinjske posode pa še posebej, sploh če jo ne dobim direktno v glavo. Ali vam še jaz lahko povem veselo novico? Včeraj me je klicala ena druga gospa iz Lovrenca na Pohorju in me presenetila s še bolj veselo novico, da sem pri njej zadel pa dvanajst delni komplet kuhinjske posode in še vrednosti bon v višini tisoč evrov! Pa bi vzel kar njeno ponudbo, če se strinjava?

Ali se da kako na Telekomu vklopiti blokado klicev iz Štajerskega konca? Za to sem pripravljen tudi nekaj plačati.

Gremo klestiti stroške

V nekaterih medijih se zadnje čase izvaja silovit pritisk na javne uslužbence, ki naj bi bili po njihovo krivi za vse tegobe te družbe, vključno z gospodarsko krizo.

Seveda takšni članki, napisano populistično in za dušo slovenskega delavca na minimalni plači, ki drugače morda bere samo Slovenske novice in še vedno žaluje za pokojnim Direktom, nedvomno pripomorejo k kakšnemu prodanemu izvodu več in to ob današnji krizi, ki je prizadela tudi časopisne hiše, lahko samo dobro dene lastnikom.

Pišimo pač to, kar ljudje od nas zahtevajo, saj smo na trgu. Jebeš pa ob tem kodeks novinarjev, ker ta ne prinese niti centa h končnemu poslovnemu izzidu.

Je pa stranski učinek takega pisanja čedalje bolj viden, saj je slovenski javni uslužbenec postal zaničevanja vreden parazit, ki si ga lahko privošči vsak polpismen pisun z 3.560 € bruto mesečne plače. Prišli pa smo že skoraj tako daleč, da bodo morali javni uslužbenci najeti telesne stražarje, ker sicer jih bo pobesnela raja, sprovocirana z raznimi časopisnimi članki, raztrgala kot so zdravnika Baričeviča raztrgali njegovi pobesneli psi.

Jaz zato predlagam, da začne javna uprava resno krčiti stroške in za začetek odpove naročnino na številne časopise, ki so vsi po vrsti dostopni tudi na spletu in nenazadnje imajo nekateri javni uslužbenci morda tudi pametnejše delo, kot je branje tretjerazrednih pisunčkov, ki na razvitem zahodu ne bi mogli pisati niti za Cicibana ali Pionirski list.

Pa si poglejmo kakšne so sploh številke stroškov s tem starim papirjem.

Javni sektor je pri nas dejansko zelo velik, ker vključuje tudi celotno šolstvo in zdravstvo. Vsak tak “organ” oziroma izpostava ima ponavadi naročenih po par dnevnikov in še kakšen mesečnik, ker nikoli ne vedo, kdo jih bo oblatil.

Samo osnovnih šol je po mojih podatkih 800, če prištejemo še srednje šole in fakultete je že iz tega naslova prek 1000 potencialnih naročnikov. Pa gremo naprej. Bolnišnice, zdravstveni domovi, sodišča, mrtvašnice, policijske postaje, domovi upokojencev, knjižnice, carinske izpostave, vrtci, upravne enote, kasarne, agencije, občinski uradi in nenazadnje ministrstva.

Jaz sem najprej špekuliral, da je teh naročnikov morda okrog 2500. Če malo bolje razmislim, jih je dejansko krepko prek 3000. Ampak da poenostavim, bom za lažje razumevanje vzel kar številko 3000.

Če ima recimo vsak tak “organ” naročenih v povprečju 5 dnevnikov (Delo, Dnevnik, Večer, Finance, Slovenske novice) in mesečnike ter ostalo periodiko v izračunu zanemarim, pridemo do sledeče številke mesečnih stroškov za star papir, ki je v bistvu že dolgo brezplačno dostopen na internetu:

3000 * 5 * 20 = 300.000 €

Tu sem upošteval povprečno pet dnevnikov, ki stanejo 1 evro (nekateri stanejo precej več, recimo Finance se cenijo kar na 1.35 €) in dvajset delovnih dni na mesec. Številka je po moje zaokrožena prej navzdol, kot navzgor.

Če sedaj ta mesečni strošek množimo z 12 meseci na leto, dobimo stroške v višini 3.5 milijona € za star papir!

Jaz predlagam, da vlada v izhodno strategijo zapiše tudi kleščenje nepotrebnih stroškov za star papir, kamor lahko mirno vknjiži te tri milijone in pol. Za ta denar pa bi lahko izdajali lasten interni časopis v barvah, ki ne bo tako sovražno nastrojen proti javnim uslužbencem. Če pa je komu kljub vsemu še vedno toliko do “neodvisnega” papirja, pa mu ostane še vedno brezplačnik žurnal24.

Tista politična stranka, ki tole udejanji v praksi, pobere zlahka glasove 650.000 javnih uslužbencev, oziroma nekaj malega manj.

Can you imagine what I would do if I could do all I can? (Sun Tzu)

Green Dragons memorial center

Ljubljančani in njihovo modro vodstvo so v veselem pričakovanju in kot kaže, bodo letos poleti “zibali”, če se ne zgodi kaj nepričakovanega.

“Novorojenček” in hkrati nova velika pridobitev prestolnic bo betonski kompleks v Stožicah in glede na to, da je MOL dal “zarodne celice” in prispeval še “seme za travo”, je seveda prav, da ima nekaj besede tudi pri izbiri imena.

maketa objekta

Trenutno največkrat omenjeno ime Centralni park Stožice meni nekako ne potegne. Vsaj ne potegne dovolj, da bi se lahko počutil povsem zadovoljenega s tem imenom.

Ljubljana ima že nekaj časa svoj “centralni park”, ki se mu reče Park Tivoli in je lahko nanj upravičeno ponosna. Ta betonska tvorba, z nogometnim kolosejem v sredini, ne bo nikdar podobna pravemu parku z zelenjem in sprehajalnimi potmi, ampak bo verjetno v svojem bistvu prej šoping center, kot je BTC, z nekaj spremljajočimi propadajočimi športno rekreacijskimi objekti. To, kar je bilo na maketi morda še videti kot zelenje in grmovje, pa bodo verjetno hitro pozidali in spremenili v kaj bolj dobičkonosnega, kot je klorofil.

Poleg tega se mi zdi, da imenovati park v Stožicah centralni bi bilo podobno, kot če bi New Yorški Central park stal v Queensu!?

Če bi lahko sam predlagal par imen, je meni osebno najbolj všeč ime Green Dragons memorial center, ker nekako pooseblja navijaški športni duh in po tihem upam tudi v imenu investitorjev, da bodo green dragonsi tja hodili vsaj na pivo in horsburger, če si ne bodo sem ter tja privoščili v slačilnici še kakšne zmajčice.

V primeru, da bodo v Stožicah postavili še kakšen ringelšpil, vlakec smrti, avtomobilčke na elektriko in avtomat za pokovko ali sladkorno peno, poleg obstoječe hiše strahov, v kar se bo predvidevam čez čas spremenil zapuščeni stadion, bi se kompleks lahko imenoval preprosto tudi Zokiland amusement park.

Moj tretji freeware predlog za poimenovanje betonskega kompleksa pa bi bil Astana 2, po Kazahstanski prestolnic, ki je znana po svojih megalomanskih arhitekturnih dosežkih.

Mi je pa bil zadnjič zanimiv nastop župana jankovića na tiskovki, kjer je deloval precej zmedeno in na trenutke zelo zaskrbljeno.

Če sem pravilno razumel njegov problem, je sedaj težava še v tem, da očitno nihče več ne ve, s čim bi zapolnili najlepšo pokrito športno dvorano v Evropi in napolnili enega najlepših stadionov. Zmajčeki od Olimpije so v velikih finančnih težavah in trenutno zelo daleč od uspešnega kluba, ki bi privlačil množice navijačev, ostali mali klubi so pa tako butični, da ne privabijo skoraj nobenega gledalca, razen ožjega sorodstva igralcev.

In kot da hudič še ne bi imel dovolj mladih, je ven udarila še zelo neprijetna novica, da so v razpis strokovnjaki pozabili vključiti ogrevalno dvorano (ne ogrevano!) in pomožno fuzbalsko igrišče za trening, kar je v bistvu pogoj, da se sploh lahko organizira največje tekme.  Cena? Malenkost! Tri do štiri milijončke v EUR. Plačnik? Prebivalci Ljubljane, saj stoji kompleks na njihovem dvorišču.

Ni mi pa ob tem jasno, zakaj se ni nihče domislil, da bi bila lahko ogrevalna dvorana za košarko in rokomet kar obstoječa dvorana v Tivoliju in bi športnike med ogrevalno in zaresno dvorano vozili z mestnimi ekološkimi avtobusi?

Edino za fuzbal nimam rešitve, ker so Plečnikov stadion spremenili v njivo in očitno nanjo pozabili. Spomladi bi lahko morda na to njivo Ljubljanski župan janković postavil tipske butične vrtne ute od istega proizvajalca, ki jih je dobavljal že do sedaj in zadevo oddal potencialnim vrtičkarjem za 100 € na mesec.

Veste kakšna reklama je to za potencialnega najemnika, če se lahko pri sosedih pohvali, da sta njegovo korenje in repa zrasla na Plečnikovem stadionu, tik zraven Fonovih blokov in to na zemlji, ki bi že davno morali biti last Joca Pečečnika?

Preberi še:
- Stadion Stožice

In najslabši prevod je…

Filmski naslovi so bolj ali manj posrečeno prevedeni v slovenščino, le malo pa je tako slabih prevodov, da bi prevajalca najraje kar za ušesa.

Eden najslabših prevodov vseh časov, zelo verjetno pa kar z naskokom najslabši prevod vseh časov, je po mojem mnenju prevod naslova kultnega trilerja Stanleya Kubricka z Jackom Nicholsonom v glavni vlogi, The Shining (Šajnanje). Kaj je prevajalec kadil oziroma še bolj verjetno, kaj si je vbrizgal v žilo, ko si je izmislil slovenski prevod Šajnanje, meni ni jasno, očitno pa v tistem trenutku ni bil priseben.

Kako lahko daš takšnemu filmu naslov Šajnanje?

Dobro, ne rečem, če bi film govoril o hillbillijih iz Texasa, ki prirejajo tekmovanja v ličkanju koruznih storžev ali molzenju telet in se pač v njihovem žargonu temu tekmovanju tako reče. Šajnanje. Nekaterih izrazov se pač ne da direktno prevesti in si moraš izmisliti nekaj v kontekstu filma. Samo za to, da si lahko naslov izmisliš v kontekstu filma, pa je zelo zaželeno oziroma še bolje obvezno, da si film pred tem tudi pogledaš. Morda večkrat, če ob prvem ogledu ne pade na pamet dobra ideja. Seveda pa pri Šajnanju dopuščam tudi možnost, da so prevajalcu podtaknili napačen film. To bi lahko štel kot olajševalno okoliščino.

Recimo da tega filma ne poznaš in prideš v videoteko, ter prosiš delavca za pultom, če ti lahko priporoči kakšno res gate parajočo srhljivko ali horor. On pa ti priporoči Šajnanje! To ime je že samo po sebi tako odvratno hillbilijevsko, da imaš potem nehote predsodek še do filma, ki pa je sicer po moje mojstrovina. In tega šajnanja, ko se ti enkrat zapeče v možgane, ne moreš zlahka spraviti ven. Pri tem ne pomagajo nobena čistila ali vanish oxi action. Samo čas in to veliko časa. Ampak kaj, ko ti pa nekje spet nepričakovano ven udari šajnanje, kar se je meni zgodilo recimo danes ob prebiranju zadnje Premiere.

Jaz res srčno upam, da si tega prevoda ni izmislil Marcel Štefančič džunior, ker pravi ljubitelj filma ne more in ne sme početi takih reči.

To je zame podobno, kot če delaš kot vzgojitelj v vrtcu, popoldne si pa eden navaden … (bom raje tiho, saj veste kaj mislim). Izraz na obrazu Jacka Nicholsona pove dovolj.

Škode se mislim da ne da več popraviti, bi pa predlagal, da čim prej sprejmemo nacionalni konsenz, s katerim se zavežemo, da se nikjer več ne pojavi beseda Šajnanje v zvezi s filmom The Shining in da izberemo nek primernejši izraz. Sijanje, Obsedenost… karkoli bo bolje od Šajnanja.

Say No To Šajnanje! NOW!